Insekti vseh oblik in vrst so bili strašansko popularni filmski liki predvsem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko so se pojavili v praktično vsaki grozljivki B – kategorije. Četudi so bili premise tovrstnih filmov izredno neumne (zaradi nikoli docela pojasnjenih vojaških eksperimentov drobni pajki, mravlje in čebele postanejo velikani in ustrahujejo ljudi), so se filmi jemali zelo resno in brez samoironije, zaradi česar z današnjega vidika izpadejo nenamerno komično in patetično. Eight Legged Freaks je nekakšen poklon omenjenim filmov, saj si dobesedno izposodi njihov klasični zaplet; zlitje kemičnih strupov in odpadkov povzroči mutacijo pajkov, ki zrastejo v orjaške pošasti in napadejo bližnje podeželsko mestece, prebivalci pa nevarnim insektom napovejo vojno. Filma s takšnim absurdnim in klišejskim zapletom kakopak ne moremo jemati resno in ravno tu se skriva čar pričujočega filma; Eight Legged Freaks sicer vključuje elemente ZF grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti komedija oz. že skoraj parodija klasičnih filmov o pošastih. Ne preseneča, da so posebni učinki namerno ceneni, akcijski prizori že kar patetično absurdni in da je vzdušje tudi v bolj napetih trenutkih še vedno po risankasto sproščeno in odštekano. Igralski ansambel, kjer med drugim uzremo simpatičnega Davida Arquetta, rosno mlado Scarlett Johansson in tedaj vzpenjajočo se seks bombo Kari Wuhrer, svoje delo opravi solidno, četudi – razumljivo – nekih oskarjevskih presežkov ni moč pričakovati. Škoda le, da film nikoli ne postane več kot zgolj neobremenjena zabava, saj bi s ponujenim potencialom lahko zrastel v odštekano satiro na temo paranoje in katastrofalnega učinka masovne panike. Tega se film žal ne loti, ampak ostane v vodah brezmožganskega akcijskega tobogana z galerijo simpatičnih, četudi nekoliko površinskih likov ter otročjega humorja, ki pa tokrat presenetljivo deluje in spravi gledalca v smeh. Eight Legged Freaks je neumen, odštekan in nenavadno očarljiv film, primeren za sproščeno preganjanje dolgčasa. In nič več kot to.

Naše obsesije z lovom na pozornost preko družbenih omrežij včasih spominjajo na zgodbe iz najbolj napetih psiholoških trilerjev in srhljivk, zato ni presenetljivo, da se filmarji v omenjenih žanrih vse pogosteje lotevajo analize tovrstnih kompleksnih odnosov med človekom in moderno tehnologijo oz. internetom. Superhost, napol triler in proti koncu napol grozljivka o preživetju, v ospredje postavlja vlogerski par Teddyja in Claire, ki se preživljata z ocenjevanjem nastanitvenih bivališč, vendar jima tako gledanost kot število naročnikov strmo pada. V želji, da bi si povrnila instant slavo, preživita vikend v idilični gorski hiši, ki je v lasti ekscentrične Rebecce in je za odlično oceno pripravljena storiti vse, kar pa par kmalu spravi v smrtno nevarnost. Superhost je eden od tistih filmov, na katerega gledalec naleti čisto po naključju, ga pogleda in presenečeno ugotovi, da je bil deležen slabo uro in pol neobremenjene, a še vedno dovolj kvalitetne žanrske zabave za preganjanje dolgčasa. Zgodba filma je predvidljiva in ne postreže z nobenimi šokantnimi preobrati, vendar pa to ni nekaj slabega, saj se izdelek odkupi z minimalno, ampak simpatično galerijo likov (v filmu nastopajo zgolj štiri osebe), kjer je vsakomur dodeljeno dovolj časa, da razvije svojo osebnost in postane zanimiv za gledalca, ki napeto spremlja do konca, kako se bo odvrtela njihova usoda. Igralske predstave so odlične, še posebej Gracie Gillam je kot neuravnovešena Rebecca fenomenalna v vsakem prizoru in postreže s simpatično teatralno predstavo, ki pritiče vsakemu psihopatskekmu liku. Film sicer na trenutke opomni gledalca na ceno instant slave na internetu in kako ljudje naivno verjamejo v kozmetično zgrajeno virtualno resničnost, toda ne pričakujte neke globoke analize problematike; Superhost je v prvi vrsti duhovita, napeta in mestoma celo strašljiva grozljivka, ki je več kot vredna vaše pozornosti.