Amerika v distopični prihodnosti leta 2022. Stopnji kriminala in brezposelnosti sta na najnižji ravni doslej. Razlog? Očiščenje oz. poseben ukaz ameriške vlade, da se enkrat na leto za 8 ur legalizira umor in s tem omogoči ljudem, da preko izvajanja nasilnih dejanja sprostijo svoja negativna čustva in destruktivne impulze. S tem pojasnilom se začne akcijska srhljivka The Purge, ki spremlja premožno družino, ki se med očiščenjem zabarikadira v svojo razkošno vilo, vendar ko najmlajši sin iz usmiljenja medse sprejme brezdomca na begu, se pred vrati vile pojavijo njegovi rablji, tolpa zamaskiranih psihopatov, ki ima eno samo zahtevo; predaja brezdomca, v nasprotnem primeru bodo poleg njega ubili tudi vse člane družine. Osrednji koncept filma režiserja in scenarista Jamesa DeMonaca je zanimiv in predstavlja močan potencial za zbadljivo satiro, ki bi med drugim problematizirala čezlužno obsesijo z orožjem in oboroževanjem, hkrati pa ponudila vpogled v psihološko sliko naroda nasilja, družbene razslojenosti in egocentrizma. Žal pa je glavna težava pričujočega filma ta, da s ponujenim konceptom ne stori oz. pove popolnoma ničesar, saj je The Purge v svojem bistvu predvidljiva in klišejska srhljivka o hišni invaziji, kjer junaki sklepajo serijo neumnih odločitev in so deležni nikoli docela pojasnjenih preobratov, ki bi lahko zbujali občutke šoka in celo žalosti, vendar pa je gledalec namesto tega deležen zmedenosti in dobrega vprašanja o tem, če bi mu za vse, kar vidi pred seboj, dejansko moralo biti mar. Osrednji junaki so precej enodimenzionalni in nezanimivi, njihove usode nedorečene, svetlo točko pa predstavlja Rhys Wakefield v vlogi glavnega zlikovca, ki s svojim strašljivim nasmehom ter skrbno izbrano dostavo monologov zgodbi doprinese nekaj spodobnih trenutkov napetosti. Navkljub nekaterim svetlim trenutkom pa je The Purge precejšnja potrata potenciala, saj bi film neprimerno bolje deloval kot morbidna satira, ne pa generični slasher, ki v slabi uri in pol ni zmožen dogajanje obogatiti s kakršnokoli globino.

Nadnaravni triler Night Swim se ponaša z dvema ključnima elementoma za filmsko katastrofo; gre za grozljivko, ki je ugledala luč sveta v mesecu januarju, ko se zaključi sezona oskarjevskih filmov in na površejo splavajo tretjerazredne smeti, hkrati pa gre za grozljivko s trapastim zapletom o družini, ki se vseli v novo hišo in zgrožena ugotovi, da v njihovem bazenu straši. Drugače povedano; Night Swim je film z velikim “potencialom”, da postane še ena v vrsti pozabljivih, generičnih in dolgočasnih strašljivk, primernih zgolj za najbolj nezahtevne odjemalce omenjenega žanra. Morebiti je ravno zaradi teh ekstremno nizkih pričakovanj sledilo presenetljivo spoznanje, da film režiserja in scenarista Bryca McGuireja, posnetega po njegovem istoimenskem kratkem filmu iz leta 2014, ni katastrofa, kot smo jih od januarskih izdaj filmskih grozljivk vajeni. To kakopak ne pomeni, da gre za žanrski presežek ali zelo dobro strašljivko, ob kateri si bodo gledalci grizli nohte in bili oropani lahkotnega spanca, pa vendar je Night Swim povsem zadovoljiva in kratkočasna zabava za oboževalce bolj ”dostopnih” grozljivk, katerih namen je dostaviti hitre in preverjene trike držanja napetosti in slediti točno določeni formuli, ki se je očitno filmskih ustvarjalci očitno še niso naveličali. Filmu se v plus šteje predvsem dobra igralska zasedba in simpatični osrednji liki, ki povečini ne izpadejo kot popolnoma nesposobni in zoprni, hkrati pa je prva polovica zgodbe napolnjena s predvidljivimi, vendar učinkovitimi načini grajenja temačne atmosfere in zadušljivega suspenza, pohvaliti pa velja tudi nekatere domiselne trike z uporabo vode, ki skriva grozo pred očmi tako glavnih likov kot tudi gledalca. Film se sicer v nadaljevanju spremeni v rutinsko dirko s časom, subtilni prizori strašenja se umikajo cenenim posebnim učinkom in tudi končni razplet ne prinese nobenih vidnejših presenečenj. Night Swim je solidna “januarska” grozljivka, ki bi kakopak lahko bila mnogo boljša, hkrati pa tudi bistveno slabša.