The Conjuring, sicer serial izredno dramatiziranih interpretacij primerov resničnih lovcev na paranormalno Eda in Lorrain Warrren, je ena najuspešnejših franšiz filmskih grozljivk ta hip, zato ne preseneča, da Hollywood na lovu za dobičkom na vsake toliko časa servira z novo pustolovščino zakoncev Warren. To po svoje ni slaba ideja, saj je dvojica znana po vpletenosti v nekatere najbolj bizarne primere paranormalnega in idej za filmske adaptacije tako franšizi še lep čas ne bo zmanjkalo. The Conjuring: The Devil Made Me Do It tako znova temelji na resničnem primeru iz leta 1981, ko je Ameriko pretresel odmevni sodni proces zoper Arneja Johnsona, ki je umoril svojega najemodajalca in se s podporo zakoncev Warren na sodišču zagovarjal kot nedolžen, saj naj bi kruto dejanje izvršil pod vplivom demonske obsedenosti. Film, ki ga je tokrat namesto Jamesa Wana režiral Michael Chaves (ta je med drugim režiral tudi enega od prejšnjih t.i. “Conjuring” serialov, polomijo The Curse of Llorona), bi lahko na najbolj preprost način opisali kot klasično komercialno grozljivko z mnogimi preverjenimi triki in formulaično zgodbo oz. nekakšno zbirko popularnih elementov žanra paranormalnih trilerjev. Ni tudi presenetljivo, da film nima kaj veliko skupnega z resničnostjo, saj se ne poslužuje špekulacij okrog avtentičnosti Johnsonovega pričanja, ampak že na samem začetku zastavi, da so na delu nadnaravne sile, s tem pa zgodba izgubi nekaj kompleksnosti, ki bi bila sicer v pričujočem filmu več kot dobrodošla. In četudi je The Conjuring: The Devil Made Me Do It standardna žanrska zabava, je hkrati tudi presenetljivo kratkočasna, na trenutke efektivno strašljiva ter napolnjena s pristno temačno atmosfero, hkrati pa bi bilo krivično pozabiti na všečne igralske predstave Vere Farmiga in Patricka Wilsona, ki sta tekom leta postala idealna zakonca Warren do te mere, da bi brez njiju franšiza zelo hitro utonila v pozabo. The Conjuring: The Devil Made Me Do It je film, ki ne prinaša ničesar novega, vseeno pa je dovolj všečna in kvalitetna zabava za oboževalce franšize.

Ocena

Nepričakovana uspešnica A Quiet Place, sicer drugi celovečerec igralca Johna Krasinskija, je ob izidu leta 2018 v ekstazo spravila tako kritike kot občinstvo, zato je bilo njeno nadaljevanje neizbežno. Toda v primeru pričujočega filma se zdi, da ne gre samo za brezdušno molzenje denarja, ampak za priložnost, da Krasinski še dodatno razišče in pojasni sicer fascinanten koncept preživetja v postapokaliptični deželi skozi tišino in uporabo znakovnih signalov za gluhe. A Quiet Place Part II, ki znova spremlja preostanek družine Abbot na poti skozi deželo, opustošeno s strani nezemeljskih pošasti z močno izostrenim sluhom, se prične z zastrašujočim flashbackom prvega dne invazije, kjer Krasinski z minimalno rabo dialogov ter dramatično glasbo odlične zajame kaos, negotovost in obup “nove realnosti”, s katero se je človeštvo prisiljeno soočiti. Preostanek filma se odvija takoj po koncu prvega in izpostavi dve zgodbi; v eni mama Evelyn prevzame vlogo matriarhata in skuša zaščititi svojo družino pred pošastmi, v drugi pa spoznamo popolnoma nov lik Emmeta (Cillian Murphy), ki je zaradi izgube družine zapadel v obup in prepričanje, da sveta ni več moč rešiti. A Quiet Place Part II se tako kot predhodnik še vedno zanaša na grajenje napetosti preko tišine, kar filmu dostikrat uspeva, vendar pa hkrati prepogosto zaide v območje že videnih trikov, kjer npr. tišino nenadoma prekine močan hrup, kar naj bi prestrašilo gledalca, zaradi višjega proračuna pa so že tako ne ravno zastrašujoče pošasti še bolj vidne, kar izničiti nekaj strašljivosti, s katero se je ponašal prvi del. Igralske predstave so znova na visokem nivoju (še posebej se izkaže Murphy) in zavoljo skromne dolžine slabe ure in pol film nikoli ne postane razvlečen ali dolgočasen. Žal pa A Quiet Place Part II ne popravi nekaterih ključnih napak predhodnika oz. jih celo še nekaj doda; gledalci tako še vedno nimamo pojma, v kakšnem svetu se nahajamo, o pošastih prav tako ne izvemo nič, pravila preživetja se venomer spreminjajo, ker tako zahteva zgodba, ne pa logika, nasploh pa se zdi, da se nadaljevanje pomika v smer klišejske zombi grozljivke tipa The Walking Dead, kjer žive mrtvece nadomestijo nezemljani. Kaj bo prinesla prihodnost, zaenkrat še ni znano (menda se pripravlja že tretji del), toda omenjeni franšizi bo slej ko prej zmanjkalo argumentov za mirno ignoriranje mnogih vsebinskih lukenj, ki pestijo oba filma.

Ocena