Morebiti ste že kdaj slišali, da se nekaterih filmov oprime pridevnik januarski. Čez lužo s tem označujejo tretjerazredne filmske smeti (večinoma grozljivke), ki po neki bizarni tradiciji ugledajo luč sveta v mesecu januarju, ko je že za nami sezona kritiško cenjenih izdelkov, ki se potegujejo za resne filmske nagrade. Nadnaravni triler The Unholy je sicer doživel svojo premiero v mesecu aprilu 2021, vendar pa bi ga glede na končni rezultat brez težav uvrstili med že omenjene januarske smeti, saj vključuje prav vse elemente, ki jih pripisujemo tej oznaki. Osrednji junak filma je cinični novinar Gerry (Jeffrey Dean Morgan), ki med preiskovanjem primera “zaznamovani” krav v podeželskem mestu naleti na gluhonemo Alice, ki nekega dne nenadoma spregovori in začne komunicirati z Devico Marijo, ta pa ji nakloni svoje sposobnosti za izvajanje čudežev. Alice se spremeni v medijsko zvezdo in naveže prijateljski stik z Gerryjem, ki pa sluti, da se za njenim novim darom skriva nekaj bistveno bolj grozljivega. Na prvi pogled se zdi, da ima The Unholy vsaj minimalne pogoje za dobro žanrsko zabavo; kompetentno igralsko zasedbo in zanimivo – četudi neizvirno – zgodbo, ki tematizira človekovo moč vere in posledice, ki jih prinašajo dvomi v obstoj višjih sil. Žal pa film svojih adutov ne uspe izkoristiti in tako postreže z generičnim, nevzdušnim, razvlečenim in predvidljivim komercialnim trilerjem, ki lenobno reciklira prav vsak žanrski kliše in le redkokdaj postreže s trenutki domiselnosti in kreativnosti. To, da je zgodba tematsko prežvečena, niti ni tako velika težava v primerjavi s tem, kako jo film slabo razvija; tako se na več mestih zdi, da smo nekatere ključne trenutke zgodbe preskočili (npr. ko Gerry prispe v mesto, nemudoma osvoji zaupanje vseh prebivalcev, četudi za to nimajo nobenega utemljenega razloga, Alice in Gerry pa postaneta najboljša prijatelja preko enega samega pogovora o glasbi) in da film preskakuje dogodke, ne da bi gledalcu dopustil, da se bolje spozna s svetom, v katerem se zgodba odvija. Ne pomaga niti to, da so strašljivi prizori v filmu zreducirani na nenadne skoke pred kamero, pospremljene z bučno orkestralno glasbo in razkazovanje cenenih posebnih učinkov. The Unholy je okultna grozljivka, ki se obnaša kot da pred njo ne bi obstajalo že na stotine podobnih filmov.

Zack Snyder je pred vstopom v svet stripov in superherojev navdušil s svojim prvencem, moderno predelavo Romerove klasike Dawn of the Dead, ki velja za enega boljših zombi filmov, Army of the Dead pa je bil nekaj časa zamišljen kot nadaljevanje remaka, vendar je na koncu nastal povsem samostojen film z nekoliko bolj domiselnim zapletom; tokrat nimamo opravka z zombi apokalipso, kjer se na eni strani nahajajo ljudje, na drugi pa zombiji, temveč je dogajanje postavljeno v prestolnico blišča in iger na srečo Las Vegas, katerega zavzamejo živi mrtveci, oblasti pa poskušajo rešiti nastalo situacijo z odobritvijo jedrskega napada. Sredi tega kaosa se znajde tudi skupina plačancev, ki se pretihopati v mesto, da bi vlomila v velikanski sef z ogromno vsoto denarja, a kot je v navadi, gre sprva dobro pripravljeni načrt kmalu po zlu. Četudi smo od Snyderja vajeni estetike stripovskega nasilja in izrazite temačnosti, se filmar tokrat spusti iz vajete in že v uvodnih minutah nakaže, da je Army of the Dead film, ki ga ne smemo jemati preveč resno. V podobnem duhu mine tudi večina filma; Snyder se znova izkaže z izpiljeno vizualno podobo, vznemirljivimi akcijskimi prizori, odštekanim smislom za humor, hkrati pa zombijevskemu žanru doda nekaj svežine, ko živim mrtvecem doda nekaj osebnostne globine (zombiji v mestu so med drugim hierarhično organizirani kot pleme s kraljem in kraljico) in karakteristike, kot so hitrost in strateško načrtovanje napadov. Snyder se je v preteklosti večkrat srečal z očitki, da njegovi filmi premorejo bistveno več stila kot vsebine in v primeru Army of the Dead je žal to zelo očitno; o smiselnosti zgodbe ne velja izgubljati besed, večina likov je preveč enodimenzionalnih, da bi nam ostali v trajnejšem spominu, film je nerazumljivo predolg (še posebej v prvi polovici), še najbolj pa zmoti to, da se skuša Snyder na več mestih satirično rogati aktualnemu dogajanju v svetu (med drugim tudi paranoji, ki je nastala ob izbruhu Covid-19), vendar s temi elementi ne stori popolnoma ničesar in vse pusti viseti v zraku. Army of the Dead je tako film z ogromno potenciala, ki pa ostane bolj ali manj neizkoriščen.