Modrost, da se moraš paziti tega, kar si želiš, je vkoreninjena v našo zavest že od nekdaj; kot otroci smo imeli priložnost prebrati nešteto pravljic in basni na to tematiko, druge veje umetnosti (še posebej filmi) pa so ta zaplet reciklirale do neskončnosti. Zato je težko reči, da je grozljivka The Djinn pretirano izviren film; znova imamo opravka z zgodbo o posamezniku, ki si nekaj zaželi in pri tem nehote obudi zlobno nadnaravno entiteto. Ta posameznik je tokrat nemi deček Dylan, ki se po tragični smrti njegove matere z očetom preseli v novo stanovanje, tam pa odkrije staro knjigo, v kateri je zapisan ritual obujanja t.i. djinna, ki mu lahko izpolni eno željo (da bi lahko govoril), vendar pa ta v zameno zahteva njegovo dušo. Takšen zaplet smo videli že neštetokrat, vendar pa se moč pričujočega filma skriva v presenetljivo kompetentni izvedbi, ki gledalca pelje po preverjenih poteh, vendar hkrati poskrbi, da je ta v zgodbo venomer čustveno vpleten. Slednje film doseže s simpatičnim glavnim junakom, ki ga odlično odigra Ezra Dewey, pri njegovi predstavi pa je še toliko bolj občudovanja vredno, da se zaradi nemosti ne more zanašati na besede, s katerimi bi izrazil svoja čustva, ampak predvsem na izredno ekspresivno obrazno mimiko, ki uspe ponazoriti občutke strahu, žalosti in tihega hrepenenja, ne da bi ob tem izpadel preveč teatralno. In četudi je sama zgodba dokaj predvidljiva, se ta uspe pohvaliti z večplastno sporočilnostjo, saj je dogajanje v filmu zastavljeno kot emocionalno (in strašljivo) potovanje glavnega junaka, ki mora sprejeti svojo drugačnost, hkrati pa se spraviti s svojo mučno preteklostjo. Filmu pa seveda koristi tudi to, da je na več mestih izredno strašljiv in da z minimalističnim pristopom (celotno dogajanje je omejeno na majhno stanovanje), praktičnimi učinki ter nenavadno mamljivim soundtrackom uspe obdržati visok nivo suspenza. The Djinn morebiti ne prinaša revolucija v žanr grozljivk in se niti ne pretvarja, da odkriva toplo vodo, vendar je zaradi svojega nepretencioznega pristopa in kompetentne izvedbe zelo spodobno razvedrilo.

Ig Perrish preživlja – milo rečeno – tečko obdobje; odrašča v zakotnem podeželskem mestu, kjer se vsi poznajo med seboj, obtožen je posilstva in umora svojega bivšega dekleta Merrin, v očeh meščanov, prijateljev in celo lastnih staršev je označen za krivca, povrhu tega pa mu nekega jutra iz glave začnejo rasti rogovi, ki mu omogočajo branje misli in celo spominov ljudi s številnimi zamolčanimi grehi. Horns je premetena mešanica črne komedije, okultne grozljivke in verske satire, posneta po istoimenskem romanu Joeja Hilla (sicer sin slavnega Stephena Kinga) in izhaja iz prepričanja, da je bil tudi hudič izvorno padli angel in da za še tako okrutnimi in nesmiselnimi zločini stojijo ljudje, ki so nekoč bili v svojem bistvu dobri in pošteni. Takšen pristop na prvi pogled obljublja melodramatično limonado za najstnice v stilu vampirske uspešnice Twilight, toda Horns je bistveno drugačen film; gledalec je subtilno bombardiran z izredno črnim humorjem, odvratno zlobnimi liki, pogosto teatralnim nasiljem, twinpeaksovsko očarljivo čudaškostjo in suspenzom, ki pritiče klasičnim detektivkam, v katerih nedolžni posameznik zbegano tava po svetu v upanju, da bi se opral krivde za nastali zločin. Na nek način se zdi presenetljivo, kako film z lahkoto in kompetentno združuje elemente navidez nerazdružljivih žanrov, pri tem pa venomer ohranja rdečo nit in vzdržuje primerno ravnotežje med humornim in tragičnim (to je še posebej izrazito v zadnji tretjini, ko zgodba postane izredno temačna in nasilna), film pa pilotira fenonenalna igra Daniela Radcliffa, ki ne bi mogel biti bolj distanciran od deškosti in nedolžnosti čarovnika Potterja, s katerim je zaslovel, krivično pa bi bilo spregledali odlično režijo Alexandra Aje, močan scenarij in spretno zlivanje zgodbe s popkulturnimi referencami, ki tokrat niso nadležne in zgolj same sebi v namen. Horns je unikaten film, ki zna nasmejati, stresti in očarati na vse pravilne načine.