Jill Gevargizian je ena od bolj produktivnih neodvisnih filmskih režiserk, pa četudi veliki večini občinstva njeno ime ni poznano. Filmarka, ki je sicer tudi profesionalna frizerka, se s psihološkim trilerjem The Stylist posveča temu, kar zna najbolje; frizerstvu, ki predstavlja vsakdan glavne junakinje, osamljene in zadržane Claire. Ta pod svojo fasado introvertirane in spolno zavrte ženske skriva obraz psihopatke, ki svoje stranke skalpira in shrani njihove lase kot lasulje. Claire svoje dvojno življenje sicer uspešno skriva, vendar pa se ji vse zaplete s preprosto prošnjo prijateljice Olivie, ki je tik pred poroko in si želi popolne frizure. The Stylist bi pogojno lahko uvrstili med grozljivke, saj v filmu ne manjka prelivanja krvi in grotesknih podob, vendar pa je v prvi vrsti z morečimi neonskimi lučmi, temačnim vzdušjem in neprijetno elektronsko glasbo zaznamovana karakterna drama, kjer gledalec nemočno spremlja na nek način tragični padec glavne “junakinje” v brezno lastne norosti. Gevargizianova se izkaže kot mojstrica vzdušja in suspenza, saj venomer daje občutek, kot da gledalca pelje po preverjenih poteh, nato pa tok zgodbe zasuka popolnoma drugam, s premišljeno uporabo že omenjene odlične glasbe ter občutka grobe prizemljenosti pa prestraši bolj kot marsikatera z grozljivimi spakami in ekscesnim nasiljem zaznamovana grozljivka. Navkljub mnogim močnim platem in dokaj impresivnemu končnemu rezultatu pa film vseeno pušča preveč stvari odprtih, še posebej pri karakterizaciji glavne junakinje. Nikoli ni namreč docela jasno, kaj je Claire sploh pahnilo v takšno destruktivno obnašanje; njeno življenje je zreducirano na trenutke, ki so tukaj in zdaj, kakšnega globjega vpogleda v preteklost, ki bi nam vsaj delno pomagal razumeti Claire in njene psihične težave, pa gledalci nismo deležni. Z izjemo tega kiksa pa je The Stylist še vedno kompetentno narejena grozljivka, ki uspe stresti do kosti.

Padec hiše Usher je ena od najznamenitejših pripovedk literarnega mračnjaka Edgarja Allana Poeja, ki je s svojo gotsko atmosfero in domiselnim prikazom posledic, ki jih na človeku pustita žalovanje in krivda, pustila močan pečat pri bralcih in celih generacijah tistih, katere navdušuje sofisticirana morbidnost. Da je Poejeva zgodba močno vplivala tudi na žanr filmskih grozljivk, ni ravno presenetljivo, vedno znova pa v svetu sedme umetnosti najdejo drzni in provokativni avtorji, ki tragično zgodbo o Usherju na unikaten način preslikajo na veliko platno. Mednje spada tudi Patrick Picard s svojim celovečernim prvencem The Bloodhound, moderno interpretacijo Poejeve pripovedke, ki pa skuša v že obstoječo zgodbo vnesti nekaj močnega avtorskega pečata. Ekonomičen in minimalističen film v ospredje postavlja vnovično snidenje Francisa s svojim skrivnostnim in ekscentričnim prijateljem Jean Paulom, ki živi skupaj s svojo bolno sestro v premožni podeželski vili, kjer se večina zgodbe tudi odvija. Takoj ob prihodu Francis ugotovi, da nekaj ni v redu; njegov prijatelj je še bolj čudaški kot sicer in ga nagovarja s precej kriptičnimi namigi, da je z njegovo sestro nekaj narobe, še isto noč pa ga ta obišče v sanjah in nagovori k begu, saj bo v nasprotnem primeru umrl. Ta nenavaden dogodek zbudi konflikt in kmalu postane jasno, da Jean Paulov dom skriva marsikaj grozljivega. The Bloodhound ni povsem klasična oz. konvencionalna grozljivka, pravzaprav jo je težko označiti za grozljivko, saj bolj kot na akcijo, prelivanje krvi in živahnost dogajanja prisega na dušečo, klavstrofobično atmosfero, bizarne dialoge ter naraščujoč suspenz, ustvarjen preko konflika med glavnima junakoma. Nekateri gledalci bodo najverjetneje tarnali, da film ponudi bistveno več stila kot vsebine (kar načeloma drži), vendar to ne pomeni, da film ni vreden ogleda. Kvečjemu nasprotno; The Bloodhound odlično izkoristi tisto, s čimer razpolaga (od omejene lokacije, mračnega vzdušja do spodobnih igralskih predstav) in znova dokaže, da lahko z malo denarja ustvariš nekaj unikatnega in prefinjeno provokativnega. Picardov prvi celovečerec je tako izredno posrečen eksperiment, primeren za filmske gurmane.