Kuj železo dokler je vroče… četudi je železo že precej zarjavelo. Ta tak način bi lahko opisali eksistenco večine filmov, združenih pod franšizo The Conjuring, ki je začela svoj pohod pred točno desetimi leti z zdaj že kultnim istoimenskim filmom v režiji Jamesa Wana. Eden od finančno najuspešnejših samostojnih filmov v franšizi je bila gotska grozljivka The Nun iz leta 2018, sicer samostojni film o že omenjeni demonski nunu, ki se je sicer prvič pojavila v nadaljevanju Conjuring 2 in hitro postala ljubljenka številnih oboževalcev žanra. Film, ki se je izkazal za mestoma vzdušno in dobro odigranih, hkrati pa boleče generično, klišejsko in formulaično strašljivko, je postal velikanska komercialna uspešnica, zato ni presenetljivo, da smo pet let kasneje dobili njeno nadaljevanje, preprosto naslovljeno The Nun 2. Režijo je tokrat prevzel Michael Chaves, ki je dosedaj režiral najšibkejša poglavja v obravnavani franšizi (The Curse of La Llrona in Conjuring: The Devil Made Me Do It), zato so bila pričakovanja kakopak nizka. Iz tega vidika bi lahko rekli, da je pričujoči film njegov najboljši, čeprav The Nun 2 ni v ničemer boljši ali slabši od predhodnika; gre za še eno predvidljivo, razvlečeno in klišejsko nadnaravno grozljivko, ki skuša pomanjkanje idej in kreativnosti zapolniti z zatekanjem k cenenim posebnim učinkom in recikliranim akcijskim prizorom, ki izničijo kakršnkoli skrivnostnost zgodbe. Zgodba, ki se odvija pet let po prvem delu, spet predstavi mlado nuno Irene (Taissa Farmiga v znova očarljivi igralski predstavi), ki raziskuje serijo bizarnih verskih umorov, za katerimi naj bi stalo prekletstvo demonske nune. Kot je bilo razvidno že pri prvem delu, tudi tokrat film najbolj zasije pri grajenju temačne gotske atmosfere in vzpostavljanju suspenza, ki je tokrat na presenetljivo visoki ravni. A za vsako dobro stvar se skriva nekaj slabega in The Nun 2 kot celota ne uspe stati na dveh nogah; posamezni segmenti filma so všečni, toda če jih povežemo skupaj, tvorijo dolgočasno in zmedeno zabavo z površinskimi liki, plitkim moralnim sporočilom ter znova ekscesno uporabo slabih posebnih učinkov. The Nun 2 je tako še ena grozljivka, primerna za širše občinstvo, ki filme ne gleda, ampak konzumira kot hitro prehrano.

The Pond predstavlja celovečerni prvenec srbskega režiserja Petra Pasića, ki že od uvodnih kadrov morbidnega in depresivnega podeželja kaže velikansko mero ambicij, s katerimi se film samozavestno sooči. Pasićev film ni zgolj film, ampak prav posebna izkušnja, ki gledalca potegne v realnost, nasičeno z enigmatičnostjo in kafkovsko ujetostjo v prehod med realnim in imaginarnim svetom. In takšne vrste kafkovski junak je tudi neimenovani osrednji lik, otožni profesor antropologije, ki po ženini smrti skupaj s svojo hčerko in novim dekletom živi v nekakšen “twinpeaksovskem” surralnem podeželju, kjer ne manjka ekscentričnih likov, temačnega simbolizma ter nejasne ločnice med resničnostjo in fantazijo. Profesor, obseden z željo, da bi ponovno navezal stik z umrlo ženo, pride na sled apokaliptičnim napovedim, njegovo delo pa zbudi pozornost nevidnih nadnaravnih sil. Film, kot je The Pond, je težko opisati, saj se spogleduje z elementi mnogih žanrov, vendar pa se nobenemu od njih docela ne prepusti; lynchevska nočna mora, ruralna drama absurda, surrealni triler, lovecraftovski misterij in še kaj bi se našlo. Kombinacija vsega tega bi lahko ustvarila zmedo in Pasićev film na nek način je ravno to; zmeda s to razliko, da je ta najverjetneje ustvarjena namerno. The Pond že od uvodnih kadrov nonšalantno odvrže vse zakone logike in v navidez realno dogajanje vstavlja podobe fantazijskega in grotesknega, pod niansami te kozmične groze pa se skriva še kako realistično sporočilo o tem, kako lahko obsedenost s smrtjo in nezmožnost prebolevanja izgube ljubljene osebe privede človeka, ki se ni pripravljen soočiti z resničnostjo. Iz tega sledi sklep, da je The Pond problematičen film, saj se pogosto zaplete v lastno željo po enigmatičnosti, pri tem pa pozabi, da bi tudi gledalec imel pravico do bolj jasne naracije, nekoliko grenak priokus pa pusti tudi dokaj lesena igra in na trenutke ponavljajoči simbolizem, ki hitro izgubi svojo pomensko moč. A lagali bi, če bi rekli, da The Pond ni film, vreden ogleda; Pasić zna graditi fenomenalno temačno atmosfero in tudi na vsebinski ravni je njegova zavezanost nekonvencionalnim metodam občudovanja vredna. A vprašanje je, koliko potrpljenja bo moral gledalec pogoltniti, da bo lahko sprejel film za to, kar je.