V grozljivkah so motivi čarovništva, demonskih obsedenosti in črne magije prisotni že od samega pojava žanra, zato je znotraj tega težko odkrivati toplo vodo. Podobno kot vampirji in zombiji so tudi čarovnice v filmih mnogokrat podvržene raznim utrujajočim klišejem, ki pa jih tudi danes mnogi še vedno zelo radi uporabljajo, kar ustvari vtis kreativne lenobe in pomanjkanja izvirnosti. A če smo nekaj že mnogokrat videli, še ne pomeni, da je to avtomatsko nekaj slabega, kar dokazuje tudi grozljivka The Curse of Audrey Earnshaw. Film se odvija leta 1936 znotraj odmaknjene vaške skupnosti, katero pretresa nenavadna kuga, ki kosi smrt tako med ljudmi kot živino. Edina, katero bolezen ni prizadela, je starejša ženska Agatha, ki skupaj s svojo hčerko živi na kmetiji in je tarča strupenih jezikov lokalnega prebivalstva, ki sumi, da se je Agatha obvarovala pred nevarnostjo s pomočjo črne magije. V nasprotju s pričakovanji se film ne odvije kot misterij, kjer gledalec venomer ugotavlja, ali je Agatha resnično čarovnica ali zgolj žrtev vraževerja, saj zgodba že v prvi tretjini jasno izpostavi, da so na delu sile črne magije. Režiser in scenarist Thomas Robert Lee namesto tega predstavi kompleksno dinamiko med materjo, ki želi svojega otroka zaščititi pred zunanjim svetom ter hčerko, katera se vse močneje nagiba na temačno stran in postane vzrok za številne brutalne smrti, nepojasnjeno nosečnost ter pomore živine. The Curse of Audrey Earnshaw ni pretirano izviren film in prepričan sem, da ste večino prikazanega že mnogokrat videli, toda Lee bo vseeno prepričal oboževalce žanra, saj spretno prepleta družinsko dramo ter morbidno strašljivko, to dvoje pa začini s preprosto, vendar vrhunsko atmosfero, dobrimi igralskimi predstavami in precej impresivnimi produkcijskimi zmožnostmi, glede na to, da se filmu pozna, da je bil posnet za malo denarja. The Curse of Audrey Earnshaw tako znova dokaže, da lahko z malo ustvariš več in da nekaj, kar je že videno, ne pomeni nujno nekaj, kar ni vredno gledalčeve pozornosti.

Pozabite na izredno generično grozljivko The Curse of La Llrona, ki je leta 2019 skušala prestrašiti občinstvo s svojo različico mehiške legende o žalujoči ženski, ki je utopila svoje otroke in v posmrtnem življenju za večno obžalovala svojo težko odločitev. La Llrona gvatemalskega režiserja Jayra Bustamanteja je narejena iz popolnoma drugačnega testa, ki znova dokaže, da je žanr grozljivk še kako primeren za eksperimentiranje ter močne komentarje o stanju družbe, v kateri živimo. Pričujoči film je sicer težko označiti za grozljivko, pa četudi vsebuje elemente nadnaravnega in abstraktnega, vendar pa je zgodba ves čas srhljivo blizu resničnosti; v njej spremljamo padec družine upokojenega generala Monteverde, ki je v odmevnem sodnem procesu zaradi tehnikalij oproščen odgovornosti za genocid nad ljudstvom plemena Maje v 80. letih. Večina filma se odvija v notranjosti razkošne vile družine Monteverde, ki je z vseh strani oblegana s protestniki, dogajanje pa še dodatno razburi prisotnost nadnaravne sile v obliki jokajoče ženske, ki skuša maščevati žrtve nekdanje generalove strahovlade. Kot že rečeno, skuša La Llrona izvorno legendo o duhu žalujoče ženske povezati z družbenimi komentarji o tem, kako morajo potomci generala prenašati breme njegovih grehov in zanje plačevati (pre)veliko škodo. Pri podajanju tega sporočila je film precej uspešen in neusmiljeno surov, vendar pa se hkrati distancira od realizma ko v zgodbo vstopijo sicer subtilno vstavljeni elementi paranormalnega, ki se nikoli ne zatekajo k cenenosti in predvidljivosti, ampak venomer ohranjajo močno pripovedno nit. Resda bi film lahko bil nekoliko bolj poglobljen in se še bolj posvečal konfliktu med generalom in njegovo družino (v tem oziru razočara precej antiklimatični konec z nekaterimi nepojasnjenimi trenutki), toda La Llorona se vzoren predstavnik socialne grozljivke, ki znova sporoča, da obstaja še hujša groza od demonov, pošasti in duhov; sam človek.