M. Night Shyamalan ima verjetno eno najbolj bizarnih karier filmarja v Hollywoodu; pred četrt stoletja je dosegel slavo s kultnima srhljivkama The Sixth Sense in Unbreakable, nato pa začel naglo toniti v morje povprečnosti in celo negledljivosti, se za kratek čas znova dvignil in danes nekako ostaja na meji med obema skrajnostima. A ne glede na vse, je Shyamalan zaradi svojega slovesa po svoje zanimiv in unikaten filmar (tudi zaradi nagnjenosti k pogosto dobesedno norim vsebinskim preobratom), zato bi težko rekli, da njegov najnovejši celovečerec, psihološka apokaliptična srhljivka Knock at the Cabin, ni bila pospreljema z radovednimi pričakovanji. Za razliko od večine Shyamalanovih filmov je pričujoči triler nekoliko bolj minimalističen; povečini se odvije na eni sami lokaciji, veliko je poudarka na dialogih in interakciji med maloštevilnimi liki, dogajanje pa je pogosto zgolj sugerirano. Film, posnet po istoimenskem romanu Paula F. Tremblayja, se naslovu primerno odvija v notranjosti gozdne koče zakoncev Erica in Andrewa, ki preživljata brezskrbne počitnice s svojo posvojeno hčerko Wen. A njihov mir prekine prihod četverice neznancev, ki trdijo, da je svet na robu apokalipse, edina rešitev pa je, da se eden od članov družine žrtvuje za obstanek človeštva. Knock at the Cabin ima sicer nekatere značilne Shyamalanove kikse (občasno čudna kamera, pridigarski in površinski družbeni komentar na temo strpnosti in nesmiselnosti sovraštva, okorni dialogi), vendar pa gre brez dvoma za enega boljših, če ne celo najboljših režiserjevih filmov v zadnjih desetih letih. Velika prednost filma je ta, da Shyamalan tokrat ustvarja s srcem, ne pa (zgolj) z egom in omejenost na eno samo lokacijo odlično izkoristi za stopnjevanje napetosti in suspenza, k še boljšemu rezultatu pa pripomorejo presenetljivo spodobne igralske predstave ter odlična glasba Herdis Stefansdottir. Na vsebinski ravni Shyamalan tokrat ne podeleže neumnih preobratom in zgodbo kompetentno drži pokonci vse do emocionalnega zaključka, ki pa bi znal koga zmotiti zaradi (pre)obilice krščanskega simbolizma ter moraliziranja. A navkljub nekaterim spodrsljajem pa je Knock at the Cabin čisto soliden in kratkočasen apokaliptični triler.

Nadnaravna strašljivka The Offering skuša stopiti na pota mojstrovine Hereditary, ki je vrhunsko kombinirala elemente klasičnega okultnega trilerja in družinske drame. Tudi tokrat imamo opravka z družino, ki jo preganjajo številne skrivnosti in tudi tokrat se ta kolektivno potlačena travma materalizira v nadnaravno nevarnost. Glavnina filma režiserja Oliverja Parka je postavljena v judovski pogrebni zavod, ki ga obiščeta neuspešni poslovnež Art in njegova noseča žena Claire; četudi se sprva zdi, da skuša Art obnoviti odnos s svojim odtujenim očetom pogrebnikom, se kmalu izkaže, da ta v resnici od svojega očeta pričakuje, da mu predal lastništvo za zavodom, tega pa bi kasneje prodal v namen sklenitve tveganega posla. Film v uvodu dokaj prepričljivo izriše zapleteno dinamiko znotraj judovske družine, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav ter spretno spisanih dialogov, Park pa uspe gledalca prikovati na enkrat tudi s pomočjo skrbno izdelane temačne atmosfere in potrpežljivega tempa. V nadaljevanju začnejo v zgodbo vdirati elementi nadnaravnega, ki so enako fascinantni kot žal tudi frustrirajoči; fascinantni v tem smislu, da Park veliko navdiha črpa iz resnične judovske mitologije, frustrirajoči pa zaradi tega, ker je The Offering globoko v sebi še vedno formulaična grozljivka, ki se zateka k preverjenim trikom nenadnih skokov v kamero, bučne orkestralne glasbe ter prenasičenosti s posebnimi učinki. Zgodba na srečo nikoli ne zapade v popolno pretiravanje in ohranja določeno mero koherence, vendar pa se zdi, da bi film profitiral, če bi se še bolj posvečal grajenju atmosfere in ohranjanju pristnega filmskega minimalizma. Kot tak je The Offering povsem solidna, kompetentna in gledljiva žanrska zabava, ki pa ima kljub temu kar nekaj neizkoriščenega potenciala.