Zdi se, da smo v zadnjih desetih letih deležni manjšega preporoda podžanra filmskih grozljivk, imenovanih folk horror, ki črpa svoj navdih iz ljudskega izročila in tematizira predvsem grob trk med civilizacijo in divjino oz. med umetno ustvarjenim redom ter kaotičnim vzdušjem, ki ga nudi narava v svoji prvinskosti. Irski ruralni šoker Mandrake, sicer celovečerni prvenec filmarke Lynne Davison, zvesto sledi zakonitostim omenjenega podžanra in v ospredje postavi uradnico za pogojne izpuste, ki je edina pripravljena sprejeti delo nadzora nad obsojeno morilko Mary Laidlaw, ki je po dveh desetletjih prestajanja zaporne kazni zaradi umora moža izpuščena na prostost, a se ob njeni vrnitvi nemudoma začnejo dogajati čudne stvari, med drugim tudi skrivnostno izginotje dveh otrok, kar seveda zbudi sume lokalnih prebivalcev, da se je Mary, ki se naj bi pečala s črno magijo in čaščenjem starodavnih ritualov, vrnila na stara zločinska pota. Mandrake je z depresivnim in tesnobnim vzdušjem zaznamovana grozljivka, ki polaga svoje adute v spodobne igralske predstave, počasen tempo ter prepričljivo mešanje podeželskega realizma in surrealizma. Težko bi rekli, da film odkriva toplo vodo, pravzaprav je dokaj standardna vaja iz folk horror estetike, ki prepleta mikavno čudaštvo in temačno skrivnost, pri tem pa zgodbo o grozljivih božanstvih iz gozdov poveže s človekovimi potlačenimi travmami in neizpolnjenimi željami. Mandrake je daleč od slabega filma, pravzaprav je več kot solidna strašljivka, katere edina večja pomanjkljivosti je rahla razvlečenost in površinska razdelanost osrednjega konflikta, od katerega bi gledalci lahko vzeli mnogo več. Za oboževalce ruralnih grozljivk, vendar pa ne pričakujte revolucije.

Italijanski režiser Luca Guadagnino je že s svojim prejšnjim filmom, mojstrsko in žal krivično spregledano predelavo klasike Suspiria, dokazal, da ima prav poseben čut za serviranje groze, ki navkljub preobilici gnusa in krvi nikoli ne zatava v past serviranja lenobne eksplotacije in praznoglavih šokov. V podobni maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem, bizarno kanibalsko romanco Bones and All, v kateri je znova združil moči z mladim igralskim zvezdnikom Timothyjem Chalametom in (znova) ustvaril enega od najbolj provokativnih filmov leta 2022, kjer bo občinstvo bodisi občudovalo filmarjevo drzno umetniško vizijo bodisi se bo nadnjo močno zgražalo. V ospredju nenavadne zgodbe sta mlada kanibala Maren in Lee, ki potujeta skozi Ameriko in skušata voditi normalno življenje, četudi se morata redno prehranjevati s človeškim mesom in hkrati paziti, da njuni živalski apetiti ne bi ogrozili ljubezni, ki se rodi med njima na poti do nekega cilja, ki morebiti sploh ne obstaja. Bones and All bi površni gledalci opisali kot kanibalsko različico najstniške romance Twilight, vendar temu še zdaleč ni tako; Guadagnino se namreč tudi v najbolj romantičnih in intimnih trenutkih nikoli docela ne prepusti osladnosti in sentimentalnosti, temveč gledalca neprestano opominja na sprevrženost dogajanja in ne obrača pogleda stran od krvavih sledi, ki jih glavna junaka puščata za seboj. Navkljub vsem gnusu pa se gledalec težko upre prepričljivi romanci med glavnima junakoma, ki ju odlično odigrata Chalamet in še posebej fenomenalna Taylor Russell, med nastopajočimi pa še velja omeniti naravnost zastrašujoča Marka Rylanca in v epizodni vlogi Michael Stuhlbarga, ki navkljub omejeni prezenci pustita zelo močan vtis. Bones and All je film močnih kontrastov, ki po vseh pravilih ne bi smeli vzajemno funkcionirati, vendar jih Guadagnino zapakira v unikatno in nenavadno mamljivo izkušnjo, kjer se prepletajo poetičnost, brutalnost, ganljivost in absurdnost. Film, ki vas bo očaral, četudi si tega ne boste želeli priznati.