Michael Shannon je eden od tistih filmskih igralcev, ki vedno postrežejo z odličnimi predstavami, a hkrati niso nikoli deležni zaslužene pozornosti. Na srečo je režiser in scenarist Jeff Nichols opazil njegov talent in mu dal glavno vlogo v psihološkem trilerju Take Shelter, ki je brez kančka dvoma eden najboljših filmov leta 2011. Zgodba se vrti okoli gradbenika Curtisa, ki ga vse pogosteje preganjajo hude nočne more in grozljive vizije konca sveta, dopolnjenega z obilnim dežjem, ki zaudarja po motornem olju ter jatami skrivnostnih črnih ptic. Film se osredotoča na Curtisovo notranjo razklanost, saj ni povsem prepričan, če so on in njegova družina v realni nevarnosti ali pa gre zgolj za prve simptome paranoidne shizofrenije, za katero je zbolela tudi njegova mater. Take Shelter bi težko označili za apokaliptično grozljivko, saj svojo pozornost večinoma namenja prikazu odnosa glavnega junaka s svojo razumevajočo ženo (prav tako odlična Jessica Chastain v svoji najboljši vlogi doslej) in gluhonemo hčerko, ki sta večkrat prisiljeni zgolj pasivno spremljati Curtisov padec v blaznost. Iz tega vidika bi rekli, da je pričujoči film izvrstna kombinacija družinske drame in psihološke srhljivke, ki se sicer kompleksne tematike psihičnih bolezni in njihovih posledic na človeka loteva z dobršno mero odgovornosti in brezkompromisnega umetniškega pristopa. Srčika celotne zgodbe pa je družina oz. njene tople in močne vezi, ki lahko premagajo še tako močno oviro in posameznika pripeljejo do odrešitve. Take Shelter je mojstrovina, kjer Shannon postreže z sapo jemajočo igralsko predstavo in dokaže, da je mojster svojega posla.

Režiser Gareth Evans se je javnosti najbolj vtisnil v spomin z akcijskima mojstrovinama The Raid in The Raid 2, letos pa se v okviru spletne platforme Netflix predstavlja kot krmar v vodah okultne grozljivke The Apostle. V njej smo priča nenavadni odisejadi Thomasa Richardsona, nekdanjega misijonarja, ki odpotuje na odmaknjeni otok, da bi našel svojo sestro, katero je ugrabila skrivnostna verska sekta. V prvi tretjini film močno spominja na literarne klasike H.P. Lovecrafta, saj je osrednji konflikt zgodbe srečanje tujca z izolirano in globoko verno skupnostjo, ki časti pozabljene bogove in so za njihove blagoslove pripravljeni plačati visoko ceno. Evans se ne zanaša na preverjene trike, ki bi “strašili” (beri; dolgočasili) gledalca, ampak namesto tega postreže s počasno zgodbo, ki si vzame čas za razvoj likov in grajenje neprijetne atmosfere, v zadnji tretjini pa izbruhne v tornado okrutnega nasilja, grozljivih nadrealnih podob ter hitrega tempa, ob katerem bo gledalec pozabil dihati. Vizualna podoba filma je preprosta, vendar fantastična, simbioza grotesknega in surovo realističnega pa že dolgo časa ni bila tako prepričljiva. Vse to pa ne bi imelo učinka brez fenomenalnih igralskih kreacij Dana Stevensa in Michaela Sheena, ki premoreta toliko karizme in emocionalne vpletenosti v zgodbo, da se jima gledalec preprosto ne more upreti. Ogromno količina nasilja in grozljive podobe bodo morebiti odvrnile nekatere občutljivejše gledalce, toda navkljub temu je The Apostle nepozabna izkušnja in mojstrska grozljivka, vredna vsaj enkratnega ogleda.