Pet Sematary je verjetno eden od najbolj popularnih romanov Stephena Kinga, ki je sicer že bil deležen filmske adaptacije v 80. letih, tokrat pa sta režiserja Kevin Kölsch in Dennis Widmeyer postregla z moderno različico zgodbe o zakletem živalskem pokopališču. Zgodba je v osnovi ista; štiričlanska družina se preseli v podeželsko hiško blizu velikanskega gozda, kjer hčerka Ellie odkrije skrivnostno pokopališče za živali z nesluteno močjo, ki omogoča, da se mrtvi hišni ljubljenčki vrnejo iz onostranstva, četudi vidno spremenjeni in bistveno nevarnejši. Kar v pričujočem remaku najbolj preseneti, je to, da je ta v osnovi precej konvencionalna grozljivka, ki se drži žanrskih pravil, vendar pa hkrati poseduje prepričljivo dominantno držo, zaradi katere pri gledalcu obdrži pozornost vse do nastopa odjavne špice. Povrhu tega se film lahko pohvali z izvrstno srhljivo atmosfero in vizualno estetiko, ki jo sicer pogosto srečujemo v starošolskih grozljivkah, nadstandardno dobrimi igralskimi predstavami predvsem Jasona Clarka in veterana Johna Lithgowa, presenetljivo velikim številom strašljivih momentov ter kot struna napeto zgodbo, ki se tematsko dotika človekovega večnega strahu pred smrtjo oz. soočenjem z občutki minljivosti. Film je prav tako premeten in za neracionalna dejanja glavnih junakov večinoma ponudi dokaj smiselne razlage, pa četudi segajo v območje nadnaravnega. Pet Sematary ni samo ena boljših filmskih adaptacij Kingove romana, ampak tudi izredno prepričljiva nadnaravna strašljivka, ki oboževalce žanra ne bi smela razočarati.

Čeprav gre za vsebinsko in žanrsko popolnoma različna filma, sta si Terminator in The Texas Chainsaw Massacre v marsičem podobna; oba sta močno vplivala na evolucijo žanra, kateremu pripadata, oba sta zaplodila množico nadaljevanj in oba sta se razvila v dolgoletno franšizo, četudi za to ni bilo nobene potrebe. Zato ne preseneča, da smo leta 2022 deležni nove obuditve oz. nadaljevanja kultnega slasherja Toba Hooperja iz leta 1974, ki se odvija skoraj 50 let po koncu prvega dela in v ospredje postavi ostarelega Brazgotinca z motorko, ki tokrat ustrahuje mlade turiste v zapuščenem teksaškem mestecu. Več kot očitno je, da želi Texas Chainsaw Massacre imitirati uspeh prebujenega nadaljevanja slasher klasike Halloween iz leta 2018, saj ignorira preostale filme v franšizi, hkrati pa se znotraj zgodbe pojavi eden od ključnih likov iz izvirnika. A če je bil Halloween presenetljivo spodobno nadaljevanje, je Texas Chainsaw Massacre skorajšnji poraz na vseh frontah; predvidljiv, prazen, neumen, patetičen, nedomiseln in včasih že kar žaljivo len studijski produkt, narejen brez kakršnegakoli entuziazma in spoštovanja do zapuščine izvirnika. Film se dotika tudi nekaterih občutljivih problematik (ena od glavnih junakinj je preživela srednješolski strelski pohod in boleha za posttravmatskim sindromom), jih nikoli ne razvije v ničesar, kar bi znotraj zgodbe nosilo kakršenkoli smisel, liki so prozorni in dolgočasni, suspenz in groza sta praktično neobstoječa, o smiselnosti zgodbe in množici dolgočasnih žanrskih klišejev pa ne velja izgubljati besed. Edino svetlo točko filma predstavlja simpatična Elsie Fisher, katero pa je vseeno žalostno gledati, kako zapravlja svoj neizmeren igralski talent v tako šlampasto narejenem filmu. Texas Chainsaw Massacre je tako še en dokaz, da bi morala zloglasna motorka na zaslužen večni počitek, vendar pa smo skoraj prepričani, da bomo čez pet let deležni nove patetične obuditve. Za kravatarje je beseda dovolj zgolj to; beseda.