Margareth, glavna junakinja psihološke srhljivke Resurrection, vsaj na prvi pogled deluje kot prototip tipične sodobne ženske; je samozavestna in karizmatična poslovnica, ki živi v razkošnem stanju s svojo muhasto najstniško hčerko, na skrivaj ljubimka s poročenim moškim in kakopak pod fasado urejenega življenja skriva nepojasnjeno travmo iz preteklosti. Nato pa se v mestu nenadoma pojavi njen nekdanji partner David (Tim Roth), ki jo je vrsto let trpinčil s ponižujočimi izzivi, imenovanimi “dobrote”, s katerim naj bi mu Margareth izkazovala globoko naklonjenost; ti so med drugim vključevali tudi prostovoljno ugašanje cigaretnih ogorkov na njenem telesu in večdnevno stradanje. Sprva naključna srečanja začnejo načenjati Margarethino duševno zdravje in ta kmalu postane obsedena s tem, da Davida za vedno izbriše iz svojega življenja, vendar pa tudi on v sebi nosi grozljivo skrivnost iz njunega razmerja. Ressurection je filmski ekvivalent vrtoglavega padca v brezno dolgo potlačene travme, ki pri glavni junakinji prebudi obsesije, kompulzivno obnašanje ter predvsem težavno razlikovanje med oprejemljivo resničnostjo in bolno fantazijo. Da je ta padec toliko bolj vzdušen in tesnoben, poskrbi znova fenomenalna Rebecca Hall v eni od svojih najboljših vlog v karieri, s katero dokaže, da je vedno znova nekoliko spregledana filmska igralka, ki pa se na srečo zadnja leta vse bolj prebija v ospredje in postaja zelo dejavna predvsem v žanru bolj “kompleksnih” grozljivk. Na njeni predstavi sloni skoraj celoten film, vendar pa to ne pomeni, da zunaj tega nima ničesar za ponuditi; režiser in scenarist Andrew Semans uspe s potrpežljivim tempom in subtilnimi trenutki močnega suspenza, ki v zadnji tretjini preraste v elegantno krvav absurd, gledalca popeljati v jedro človekove norosti in grozljivih posledic, ki jih na njemu pusti huda travma, k še boljšemu rezultatu pa pripomore odlična glasba ter skoraj nikoli docela jasna fabula, kar zgodbi daje prepotreben občutek nepredvidljivosti in kaotičnosti. Ressurection je kakopak film za izbrane okuse, vendar pa predstavlja skoraj obvezen ogled za ljubitelje sprevrženih in kompleksnih psiholoških trilerjev.

Potem ko je Scott Derickson zaradi takšnih ali drugačnih razlogov opustil snemanje nadaljevanja Marvelove superherojske uspešnice Doctor Strange, se je za svoj naslednji projekt vrnil k žanru grozljivke, kjer se počuti kot doma. The Black Phone, sicer adaptacija kratke zgodbe pisatelja Joeja Hilla, se odvija konec 70. let v predmestni soseski, katero ustrahuje serijski ugrabitelj otrok, njegova nova tarča pa je sramežljivi najstnik Finney, ki se znajde v podzemni kleti s skrivnostnim črnim telefonom, preko katerega začne komunicirati z ugrabiteljivimi nekdanjimi žrtvami. Navkljub elementom nadnaravnega je Derricksonov film trdno zasidran v resničnosti, saj se loteva občutljivih problematik otroške zlorabe, nasilja in premagovanja strahu, kar je sicer stalnica mnogih grozljivk v zadnjih desetih letih. S tega vidika je The Black Phone težko označiti za presežek, kar pa niti približno ne pomeni, da gre za slab film; navkljub predvidljivi zgodbi z nekaterimi zoprnimi klišeji in nesmiselnimi preobrati se film ponaša z vzdušno atmosfero, izpiljeno vizualno podobo, visoko mero suspenza, nekaterimi mojstrsko izpeljanimi prizori groze in zastrašujočo igralsko predstavo Ethana Hawka, ki vlogo zlikovca maksimalno izkoristi in v njej sadistično uživa, med igralci pa velja še omeniti izredno simpatično Madeline McGraw v vlogi Finneyjeve sestre, ki se ponaša s sposobnostjo spremljanja preroških sanj, kar ji pomaga pri lovu na bratovega ugrabitelja. Kot celota je The Black Phone gledljiv, mestoma zabaven in strašansko napet triler, ki pa mu vedno zmanjka nekaj metrov do cilja; že omenjeni klišeji in glede na obetaven preostanek filma dokaj predvidljiv razplet ga žal držijo nazaj od žanrskega presežka.