Vsestranski TI West se je v zadnjih 13. letih uspel uveljaviti kot eno od bolj unikatnih, drznih in samosvojih filmarjev znotraj žanra grozljivk, ki se večkrat elegantno pokloni zapuščini retro šokerjev (The House of the Devil iz leta 2009 je recimo briljantni hommage nadnaravnim strašljivkam iz 70. let), hkrati pa nikoli ne zapade v časovno past in s tem tvega, da bi njegovi filmi izpadli preveč zastarelo ali ceneno nostalgično. Njegov najnovejši celovečerec X je prav tako zamišljen kot avtorjev poklon klasiki iz 70. let, gverilskem slasherju The Texas Chainsaw Massacre s preprosto zgodbo, ki bi jo vsaj na prvi pogled prisodili vsaki drugorazredni klavnici; leta 1979 majhna skupina filmarjev prispe na zasebno posest starejšega para v ruralnem predelu Teksasa, da bi posnela pornografski film The Farmer’s Daughters, kmalu po njihovem prihodu pa se začne kraj polniti s krvjo in razkosanimi trupli. Kar je najbolj presenetljivo pri filmu X, je to, da ima glede na vsebino močan potencial, da pristane v brezno cenenih eksplotacijskih klavnic tipa Saw in Hostel, vendar na srečo Westova izkušena filmska roka poskrbi, da film seže onkraj pričakovanih žanrskih smernic in postreže z bizarno, nepredvidljivo, morbidno duhovito in kot struna napeto gledalsko izkušnjo. Na šaljiv način bi lahko rekli, da skuša West ustvariti nekakšen anti-slasher, saj namerno krši skoraj vsa pravila omenjenega podžanra; namesto pričakovane mešanice videospotovske montaže, galerije hitro pozabljivih likov, za katere komaj čakamo, da ji nekdo zakolje in ekscesnega prelivanja krvi (četudi je te v filmu še v izobilju) smo deleženi filma s potrpežljivo počasnim tempom, preprostimi, vendar simpatičnimi junaki, zvrhano dozo moreče podeželske atmosfere ter predvsem visoko mero suspenza, s katero se West približa Hitchcockovi mojstrovini suspenza Psycho. Film sicer najbolj ostaja zvest tradiciji slasherjev z vidika sporočilnosti, saj tematizira večni kontrast med bogaboječo, zaostalo in incestoidno podeželsko mentaliteto ter svobodomiselnim duhom 70. let, katerega je ponazarjal ravno vzpon pornografije. X je tako še en presežek TI Westa, ki ga lahko uvrstimo med največje upe filmske groze zadnjih let.

Ameriško pisateljico Charlotte Perkins Gilman (1860 – 1935) lahko označimo za prababico feminizma, saj je ta razburjala javnost tako s svojimi pogosto škandaloznimi literarnimi deli ter za tiste čase izredno nekonvencionalnim načinom življenja. Njeno najbolj znamenito delo je gotska kratka zgodba The Yellow Wallpaper, ki ne tematizira zgolj težaven družbeni položaj žensk v 19. stoletju, ampak tudi tedanje pogosto sporne pristope pri razumevanju in zdravljenju duševnih bolezni. Neimenovana glavna junakinja, ki boleha za domnevno blagimi simptomi depresije in histerije (to je bila tedaj pogosta diagnoza za ženske s psihičnimi težavami), se s svojim možem zdravnikom preseli v odmaknjeno podeželsko vilo in kmalu po njunem prihodu vzpostavi bizarno navezanost z rumenimi tapetami v njuni spalnici, sčasoma pa je prepričana, da se za zidovi hiše skriva ženska, katero mora osvoboditi. Najnovejšo filmsko adaptacijo Gilmanine zgodbe v režiji Kevina Pontutija bi lahko označili za drzen eksperiment, ki se hkrati spogleduje kot tudi distancira od žanrskih pravil gotskega trilerja in nadnaravne srhljivke, s tem pa tudi konkretno preizkuša gledalčevo potrpljenje. Glavna odlika filma je predvsem njegova vzdušna atmosfera, ki temelji na kontrastni fotografiji med idiličnimi podobami podeželske narave in grozotami vse bolj načeta duševnega zdravja glavne junakinje Jane, katero s sofisticirano srhljivostjo odigra Alexandra Loleth, počasen tempo ter minimalistični poskusi strašenja gledalca, za katere je nemogoče trditi, da so ustvarjeni lenobno. Pontuti uspe smiselno združiti zgodbo o duhovih z močnim družbenim komentarjem o ne zgolj duševnih boleznih, ampak tudi o zadušljivem položaju žensk, ki se morajo podrejati strogim družbenim normam in sledenju t.i. “normalnosti”. A ker je The Yellow Wallpaper filmski eksperiment, ta kakopak s seboj prinaša tudi neprijetno spoznanje, da film ni primeren za vsakogar in da od gledalca zahteva res ogromno volje in potrpežljivosti. A če se filmu prepustite, vas bo nagradil s sicer travmatično, vendar unikatno izkušnjo.