Kaj se zgodi, ko zmešamo enega od najbolj znamenitih mitov ameriške foklore ter dramo o disfunkcionalni družini v primežu navidez varnega predmestja? Rezultat je nadnaravna strašljivka The Inhabitant, ki sicer operira s precej nenavadno premiso; v ospredju filma je najstnica Tara, ki naj bi bila sorodstveno povezana z znamenito Lizzie Borden, resnično morilko, ki je leta 1892 s sekiro pokončala svojega očeta in krušno mater, po njeni smrti pa naj bi duh “morilke s sekiro” strašil po mestu Fall River, kjer se pričujoči film tudi odvija. Tara pri 16. letih že kaže prve znake paranoidne shizofrenije, za katero je bolehala tudi njena teta, strašljive halucinacije in psihotični sanjski monologi z Lizzie pa nakazujejo, da bo Tara naslednja v vrsti, da bo podlegla mestnemu prekletstvu. The Inhabitant po vzdušju in tematiki nekoliko spominja na Asterjevo mojstrovino Hereditary, saj se osredotoča na tragičen razpad navidez običajne družine, zaznamovane s prekletstvom, pri tem pa glavno junakinjo, ki jo suvereno odigra Odessa A’zion (ta je že igrala v pravkar prebujeni franšizi Hellraiser, le da je tokrat njen lik bistveno bolj dodelan in zanimiv), pahne na nepovratno pot skozi pekel. Kot celota film funkcionira presenetljivo dobro; postreže z dobrim vzdušjem, liki imajo dovolj globine in kompleksnosti, da gledalcu zanje ni docela vseeno, zgodba postreže z nekaj presenetljivo strašljivimi momenti in navkljub bizarni premisi film nikoli ne zapade v pretiravanje ali čisti idiotizem, kot se rado zgodi v grozljivkah. Na nek način bi lahko rekli, da je The Inhabitant film, ki ima vse potenciale, da se spremeni v katastrofo, vendar pa skoraj vedno izpade kot prijetno presenečenje in gledalca drži v napetosti vse do zadnje sekunde. A da ne bo pomote; film vsekakor ni mojstrovina ali karkšenkoli presežek, saj ne postreže z nobenim vidnejšim presenečenjem, še posebej v zadnji tretjini pa zapade v razvlečenost in monotno razlaganje vsebine, ki nekoliko skrvari misterioznost zgodbe. Toda kljub temu je The Inhabitant prijetna žanrska zabava, vredna vsaj enkratne gledalčeve pozornosti.

The Blackcoat’s Daughter je režijski prvenec Osgooda “Oza” Perkinsa, sicer sina legendarnega “psiha” Anthonyja Perkinsa, ki je očitno podedoval očetove gene in se odločil, da pusti svoj pečat v žanru grozljivk. In glede na končni rezultat pričujočega filma bi lahko rekli, da je na zelo dobri poti, da postane eno od najbolj prepoznavnih režijskih imen v žanru sodobnih grozljivk. Film je postavljen na prestično katoliško srednjo šolo, kjer učenki Kat in Rose ob pričetku zimskih počitnic čakata na prihod svojih staršev, vendar pa teh ni od nikoder. Dvojici tako ne preostane drugega, kot da počitnice preživita sami na šoli, četudi sta si osebnostno popolnoma različni; Kat je osamljena in zadržana, medtem ko je Rose bolj zgovorna in obremenjena z nenačrtovano nosečnostjo, njun vsakdanjik pa še dodatno razburijo nenavadni dogodki, ki naj bi bili povezani s temačno preteklostjo šole. Četudi se okvirna zgodba sliši kot premisa za klišejsko in formulaično grozljivko, je The Blackcoat’s Daughter presenetljivo domiselni in zastrašujoč filmski eksperiment, ki zlajan motiv okulta in demonske obsedenosti ponese na novo raven in ga nevarno približa dilemam, s katerimi se marsikdo sooča vsak dan kot so posameznika odtujenost in zanemarjanje otrok s strani staršev. Čudovito strašljiva atmosfera, perfektne igralske predstave, brezhibno napet tempo, nepričakovano čustvena zgodba in prepričljiv končni preobrat so glavni aduti filma The Blackcoat’s Daughter, ki bo pisan na kožo vsem gurmanom filmskih grozljivk.