Our House vsaj na površju močno spominja na Asterjevo mojstrovino Hereditary, saj se prav tako ukvarja s problematičnimi odnosi znotraj družine, katero doleti velika tragedija, v primeru pričujočega filma smrt staršev v prometni nesreči. Breme skrbi za družino pade na najstarejšega sina, sicer ambicioznega izumitelja, ki se posveča izdelavi naprave za brezžično delovanje elektrike, pri tem pa nehote ustvari komunikacijsko vez med svetom živih in mrtvih, duši umrlih staršev pa začnejo vdirati v vsakdanjik družine, četudi se za vsem skriva nekaj bistveno bolj mračnega. Our House sicer ni tako brutalen in neprijeten za ogled kot Hereditary, hkrati pa ponuja bistveno bolj svetlo prihodnost za glavne junake, vendar pa to ne pomeni, da gre za mehkužen film. Še vedno gre za prepričljivo odigrano in dobro tempirano družinsko dramo, ki se lahko pohvali z izredno življenjskimi liki, prefinjenim minimalističnim pristopom (četudi se v zadnji tretjini preveč naslanja na posebne učinke in cenene skoke v kamero) ter kompetentnim prepletanjem žanrov, ki vsaj na prvi pogled ne delujejo povezovalno. Our House je intimna nadnaravna drama o izgubi in krivdi, s katero se lahko poistoveti vsak.

Družinski film in grozljivka sta dva žanra, ki vsaj na prvi pogled ne moreta medsebojno funkcionirati, vendar sta mojstrovini The Babadook in Hereditary dokazali, da temu ni tako. Omenjene kombinacija je sicer smiselna; družina človeka tako ali drugače zaznamuje in njegove travme, rane in uničujoči obrambni mehanizmi so pogosto odraz okolja, v katerem je odraščal, zgoraj omenjena filma pa na brutalen način razgaljata prekletstvo družinskih vezi, ki je bolj strašljivo od vseh duhov, zombijev, vampirjev in drugih pošasti. V to podkategorijo grozljivk spada tudi Run Rabbit Run avstralske režiserke Daine Reid, ki se je dosedaj pilila predvsem na področju televizije, medtem ko pričujoči film predstavlja njen celovečerni prvenec. V njem spremljamo zgodbo medicinske sestre Sarah (izvrstna Sarah Snook), ki se spopada s čudaškim obnašanjem svoje hčerkice Mie, ki med drugim zatrdi, da je Sarahina sestra Alice, ki je še kot otrok izginila neznano kam. Po pričakovanjih se Sarah kmalu spusti v brezno potlačenih travm, povezanih z njeno družino, hkrati pa se ji pred oči naslika grozljiva skrivnost o sestrinem izginotju. Več kot očitno je, da je bila Reidova močno navdihnjena s strani na začetku omenjenih filmskih mojstrovin, katere elemente spretno posvoji; vzdušna mučna atmosfera, neprijetno temačna glasba, potrpežljiv tempo ter uporaba nadnaravnega simbolizma, ki prekinja sicer pogosto realističen ton pripovedi. Filmu Run Rabbit Run bi lahko upravičeno očitali pomanjkanje izvirnosti in glede na ton pripovedi bi gledalcu pričakovali nekoliko več strašljivosti, med večje napake pa bi uvrstili še nekoliko premalo poglobljeno pripoved, zaradi katere je končni preobrat rahlo nezadovoljiv. Kljub temu pa ima Run Rabbit Run dovolj prednosti, da bo zadovoljiv oboževalce žanra.