ZF psihološki triler The Rift je v Sloveniji zbudil ogromno zanimanja, saj v njem glavno vlogo igra verjetno edina domača filmska zvezda Katarina Čas, ki je že pred tem dobila svojih pet minut slave kot stranska igralka v Scorsesejevi biografski komediji The Wolf of Wall Street in drami Danny Collins, kjer je delala družbo takšnim velikanom kot sta Leonardo Di Caprio in Al Pacino. Tokrat pa je postavljena v ospredje kot Liz, agentka CIE, ki jo pošljejo v odmaknjeno srbsko vasico, da bi raziskala nenavadne okoliščine strmoglavljenja ameriškega vojnega satelita, pri tem pa naleti na grozljivo skrivnosti, ki lahko ogrozi ne samo nje, ampak tudi obstoj celotnega človeštva. Slovence bo seveda bolj kot sama zgodba zanimalo, kako se naša starleta odreže v svoji prvi glavni vlogi in lahko rečem, da svoje delo opravi nadvse solidno; Liz je namreč kompleksno zgrajen lik, ki Časovi omogoča izpostaviti njeno čustvenost, odločnost in strah pred neznanim. Zato je škoda, da je glavna junakinja potisnjena v dokaj povprečen, na trenutke dolgočasen in nenamerno komičen film, katerega tla se majejo pod težo lastnih ambicij, saj poskuša delovati kot kombinacija ZF filozofij tipa Interstellar, ruralnih klavnic Wrong Turn in klasične zombi grozljivke, vendar pri tem deluje nekoherentno, klišejsko in brez pravega učinka na gledalca. Režiser Dejan Zečević ima sicer dober občutek za atmosfero in napetost in na trenutke se zdi, da skuša film ustvariti nekaj, kar bi štrlelo iz povprečja, vendar pa ga nazaj držijo slab scenarij, zelo nemarna montaža, pomanjkanje zanimivega dogajanja in cel kup neumnih odločitev, The Rift sicer ni slab film, je pa dejstvo, da si je vsa ekipa zaslužila posneti nekaj bistveno boljšega.

Eduardo Sanchez je v navezavi z Danielom Myrickom leta 1999 tlakoval pot žanru “najdenih posnetkov” z odlično gverilsko gozdno strašljivko The Blair Witch Project, ki je v blagajne prinesla več kot 250 milijonov dolarjev in postala ena največjih komercialnih uspešnic tistega leta. Škoda le, da po tem filmu Sanchez ni več uspel ponoviti njegovega uspeha in je s svojimi naslednjimi projekti venomer ostajal nekoliko spregledan. Eden od teh projektov je tudi psihološka srljivka Lovely Molly, ki je bila ob izidu deležna precej mešanih kritik, mnogi pa so je celo odpravili kot brezsramno kopijo TBWP, še posebej zaradi uporabe tehnike “najdenih posnetkov”, ki je kombinirana z bolj tradicionalnimi filmskimi prijemi. Oznaka, da Sanchez kopira svojo največjo filmsko uspešnico, je precej absurdna, še posebej zato, ker je Lovely Molly v skoraj vseh pogledih popolnoma drugačen film od TBWP; gre za zelo osebno zgodbo nekdanje odvisnice Molly (fenomenalna Gretchen Lodge v osupljivi telesni preobrazbi), ki se po poroki s svojim možem vseli v osamljeno podeželsko hišo njenih pokojnih staršev, vendar se kmalu izkaže, da vselitev ni bila najboljša ideja. Po seriji bizarnih dogodkov, zaradi katerih Molly postopoma izgubi psihično razsodnost in celo razmišlja, da bi krenila nazaj na odvisniška pota, je razkrito, da je dekle za seboj pustilo cel kup nerazčiščenih travm. Glavna odlika Sanchezovega filma je v njegovem pristopu do določanja meje med realnim in nadnaravnim, ki je tako tanka, da si ne glavna junakinja, še manj gledalec, nista povsem na jasnem s tem, ali je tisto, kar Molly ogroža, resnična groza ali zgolj produkt njene razsute psihe. Na tem mestu Lovely Molly zelo domiselno vključi elemente “najdenih posnetkov”, saj so ti namenjeni prikazu resničnosti skozi kamero oz. oči glavne junakinje, kar dogajanje naredi še bolj zastrašujoče in tesnobno. Film se lahko pohvali tudi s subtilnimi prizori strašenja, vzdušno atmosfero, polno brezizhodnosti ter obupa. Strupeno dobra in neupravičeno spregledana srhljivka o sovražniku v nas samih.

Ocena