Ena od pogostih težav modernih filmov – še posebej čezlužniških – je ta, da v svoji trmoglavi želji po izstopanju in eksperimentiranju po nepotrebnem zapletejo svoje zgodbe in iz njih ustvarijo zmedeno obaro idej, ki ostanejo zgolj napol skuhane. Seveda ni popolnoma nič narobe, če filmarji želijo osvežiti preverjene formule, vendar ob tem pozabijo, da je včasih preprosto tudi najbolj učinkovito. In odličen primer takšnega filma je ZF srhljivka No One Will Save You, ki ima peresno lahek zaplet; lokalna izobčenka Brynn (izvrstno ekspresivna Kaityln Dever) nekega dne doživi invazijo nezemljanov in… to je tudi vse, kar film režiserja in scenarista Briana Duffielda ponuja. Duffield, ki je s svojim prvencem, komično grozljivko Spontaneous pošteno razočaral, je tokrat v bistveno boljši formi, saj gledalcu postreže z idealno mero suspenza, groze, hitrega tempa in očarljive melodramatičnosti klasičnih filmov o nezemljanih iz 50. in 60. let. Film odlikuje tudi izvrstna atmosfera, ki tudi ob močni uporabi posebnih učinkov ne izgubi na moči, toda tisto, kar predstavlja pravo svežino, pa je to, da film mine (skoraj) brez dialoga in se močno osredotoča na obrazno mimiko nastopajočih. Ta sicer ne povsem neobičajen pripovedni pristop ni zgolj močno učinkovit, ampak hkrati tudi doda zgodbi nianse privlačne skrivnostnosti ter emocij (še posebej po zaslugi že omenjene Deverje), zaradi katerega si bo gledalec moral film pogledati večkrat, da bo prišel do bistva prikazanih dogodkov. Navkljub vsemu pa No One Will Save You ni film brez napak, četudi te ne uničijo splošno zelo zadovoljivega vtisa; najbolj motita klišejski videz nezemljanov in občasna prenasičenost s posebnimi učinki, zaradi katere se nekoliko izniči preprostost, h kateri film stremi. A kot celota je v tem filmu težko najti karkoli usodnega; v primerjavi s prvencem je Duffield tokrat svoje delo opravil s (skoraj) odliko, oboževalci žanra pa bodo deležni napete in vzdušne ZF grozljivke z dušo in srcem.

Don’t Breathe je eden od tistih filmov, ki dokaže, da lahko vsak, še tako prežvečen in predvidljiv zaplet, vedno znova predstaviš na tak način, ki bo pri gledalcu povzročil nekontrolirano grizenje nohtov. Film namreč oprerira z že ničkolikokrat videno premiso; trije mladi in neizkušeni vlomilci se odločijo oropati ostarelega (in slepega) vojnega veterana, ki v sefu hrani ogromno vsoto denarja. Navidez preprosto naloga se kakopak spremeni v neusmiljen boj za preživetje, povrhu tega pa se že izkaže, da stari slepec v hiši hrani marsikatero grozljivo skrivnost. Kot že rečeno; zapleti o ponesrečenih ropih, ki se ponavadi končajo z množičnim prelivanjem krvi in moledovanjem za milost, so stari kot žanr sam in težko bi rekli, da Don’t Breathe na tem področju predstavi kaj bistveno novega. A tisto, kar pričujoči film dela tako vrednega ogleda, je visok nivo suspenza in subtilnih načinov strašenja gledalca, ne da bi se ob tem posluževal lenobnih klišejev. Tu ni sledu o melodramatični glasbi, osladnosti in predvidljivih potezah glavnih junakov. Filmu je v veliko pomoč tudi zlikovec v izvrstni igralski predstavi Stevena Langa, ki še nikoli prej ni deloval tako zastrašujoče kot tudi nepričakovano empatično, še posebej zaradi tragičnega ozadja svojega lika. Sicer se film ne uspe posvem izogniti nekaterim vsebinskim nelogičnostim (težko je verjeti, da trije mladi roparji v dobri kondiciji niso sposobni razorožiti slepega starca), toda te niso tako moteče, saj je Don’t Breathe vzorni primer kako lahko suspenz zakrpa marsikatero luknjo v scenariju. Za grizenje nohtov.