Letos mineva deset let, odkar je svet računalniških iger zajela t.i. “freddiemanija” v obliki strateške grozljivke Five Nights at Freddy’s, ki je s svojim preprosto vsebinsko zasnovo in učinkovitim vzdušnim konceptom zasvojila igralce po vsem svetu. Uspeh igre je ustvaril franšizo, ki se dandanes ponaša s kar 33 milijoni prodanih izvodov, zato je bilo pričakovano, da bo Freddy slej ko prej našel pot tudi na velika platna v upanju, da tudi tam doseže enak uspeh. Film režiserke in soscenaristke Emme Tammi dokaj zvesto sledi okvirnemu konceptu igre; Mike (Josh Hutcherson) je varnostnik, ki živi skupaj s svojo mlajšo sestro in poskuša preboleti travmo iz otroštva, ko so mu pred nosom ugrabili brata. Zaradi duševnih težav težko najde stalno službo, zato v obupu sprejme delo nočnega varnostnika zapuščene picerije, kjer ga začnejo ogrožati že omenjene robotske živali, ki pa so tudi povezane z ugrabitvijo njegovega brata. Filmske adaptacije računalniških iger so ponavadi obupne in ravno zato so ob najavi tovrstnih filmov pričakovanja zelo nizka; Five Nights at Freddy’s je – glede na resnično šibko konkurenco – presenetljivo soliden film, ki se sicer ne uspe izogniti številnim zoprnim klišejem in vsebinskim zdrsom, vendar pa hkrati uspe prepričati z vzdušnim posnemanjem atmosfere in vizualnega stila igre, dobrimi igralskimi predstavami ter hitrim tempom, kar je več kot dovolj za ciljno občinstvo, ki so povečini mlajši gledalci. Slednje pa tudi predstavlja glavno težavo filma, ki se ne more docela upreti želji po tem, da preprosto zgodbo povsem po nepotrebnem zakomplicira in ji doda številna mašila, ki so namenjena zgolj izvabljanju gledalčeve solzavosti. Glavni adut igre je bila vedno nezapletena zgodba o varnostniku, ki mora preživeti pet noči v zakleti piceriji, v filmu pa okvirni zaplet začinijo z nepotrebnimi stranskimi štorijami ter izredno predvidljivim razpletom. A kot rečeno; glede na preostalo navlako obupnih filmskih adaptacij računalniških iger je Five Nights at Freddy’s film, ki so ga ustvarili ljudje, ki razumejo izvorni material, pa četudi tega rahlo pobebavijo.

Za najboljšo gledalsko izkušnjo je večkrat koristno to, da o vsebini filma veste čim manj oz. nič. To vsekakor velja za irsko psihološko srhljivko The Canal, ki se poigrava s pravili različnih žanrov in gledalca nikoli ne spelje tja, kamor bi pričakoval. Film se začne kot romantični triler o arhivarju Davidu, ki zgrožen ugotovi, da ga žena Alice vara z eno od njenih strank, povrhu tega pa se kmalu za njo izgubi vsaka sled. Od tod naprej začne zgodba pridobivati elemente nadnaravne grozljivke, saj se vanjo vplete skrivnostna nadnaravna sila, skrita v Davidovi hiši, ki je bila nekoč prizorišče krvavega pokola. The Canal je tiste vrste film, ki vam bo naklonil nekaj noči močne nespečnosti, saj postreže z odličnim suspenzom, izredno temačno, skorajda depresivno atmosfero in prepričljivimi strašljivimi momenti, ki presežejo cenene skoke v kamero, pospremljene z bučno orkestralno glasbo. Pričujoči film je resnično strašljiv tudi zaradi tega, ker je nevarno blizu resničnosti in ponudi tragični vpogled v zapleteni proces žalovanja, krivde ter požrtvovalnosti za dobrobit družine. Resda je v film vpletenih ogromno nadnaravnih elementov, vendar so ti namenjeni zgolj špekulaciji, če se v življenju glavnega junaka dogaja res nekaj čudnega ali pa so bizarne podobe zgolj posledica duševne bolezni. Odlična igra, neprijetna atmosfera, zastrašujoče podobe in naravnost brutalni epilog, ki gledalca oropa kakršnega koli upanja za srečen razplet zgodbe so glavni aduti te rahlo spregledane žanrske mojstrovine. The Canal je ena najboljših grozljivk zadnjega desetletja.