Kubrickova klasika groze in suspenza The Shining tudi po več kot štirih desetletjih od izida ostaja ena najvplivnejših grozljivk vseh časov, katere elemente (od scenografije, grajenja atmosfere do ikoničnih prizorov) je moč najti v skoraj vsakem današnjem filmu omenjenega žanra. In nekateri filmi te elemente vstavljajo v zgodbo subtilno in zgolj kot podlago za neko drugo zgodbo, ki jo želijo povedati, spet drugi pa zgolj reciklirajo Kubrickove trike v upanju, da bi uspeli osvojiti vsaj drobec njihove privlačnosti in udarnosti pri občinstvu. Dober primer slednjega je tudi nadnaravna psihološka srhljivka Bad Things. Že sama okvirna zgodba se oklepa znanega koncepta stanja ujetosti na nekem kraju, ki v človeku zbudi nevarne prvinske impulze; Ruthie, njena partnerka Cal ter njuni prijateljici Maddie in Fran se za vikend odpravijo v zapuščen zimski hotel, ki je v lasti Ruthiejine matere, takoj po njihovem prihodu pa četverica začne videvati duhove prejšnjih gostov, hkrati pa med njimi izbruhnejo prepiri, ki postopoma prerastejo v nasilje. Bad Things bi lahko na duhovit način opisali kot “mavrično” različico The Shining, saj so v ospredju zgodbe lezbijke in transoseba, četudi film ne izpostavi nobenega družbenega komentarja na temo položaju LGBTQ+ skupnosti. Bad Things je v prvi vrsti psihološki triler o nerazčiščenih odnosih in kako ti lahko pripeljejo do močne travme, s tega vidika pa je film dokaj uspešen. Dobre igralske predstave in zanimivi (četudi nesimpatični) liki bodo gledalca uspeli posrkati v dogajanje, za še boljše vzdušje pa poskrbi odlična sterilna atmosfera praznega hotela in ritmi kaotične elektronske glasbe, ki filmu dodajo še nekaj več suspenza kot sicer. A kot že rečeno; pričujoči film ima to težavo, da preveč očitno in nedomiselno reciklira Kubrickove tripe iz klasike The Shining, hkrati pa je premalo poglobljen, da bi ob koncu pri gledalcu dosegel kakršnokoli globjo katarzo. Toda nekaj presenetljivo efektnih prizorov, dober tempo in všečne igralske kreacije uspejo iz Bad Things ustvariti spodobno, četudi rahlo generično žanrsko zabavo.

Uvodne minute nadnaravne psihološke srhljivke Father of Flies gledalcu dostavijo vse, kar potrebuje za osnovno razumevanje stanja, v katerem se nahajajo glavni junaki filma; vrženi smo na eno samo lokacijo osamljene družinske hiše sredi gozda, obdani z depresivno in brezizhodno zimsko atmosfero, v notranjosti hiše pa vladajo pričakovano napeti odnosi med člani neimenovane družine. Oče, ki je večino filma odsoten, se je nedavno ločil od svoje (domnevno) neprištevne žene, kar globoko prizadane njegova otroka, uporniško hčerko Donno in mlajšega sina Michaela, ozračje pa še dodatno razburi prisotnost očetove nove noseče priležnice (in nekdanje varuške) Coral, ki večino dneva blodi po hiši z nenavadno lepotno masko na obrazu. Zdi se, da so odnosi v družini že dovolj napeti in ne potrebujejo nadnaravnega ozadja, toda Father of Flies že po prvi tretjini krene v omenjeno smer, kar pa ni nujno slaba novica. Režiser in scenarist Ben Charles Edwards je dovolj premeten, da zgodbo razvija počasi in potrpežljivo z veliko poudarka na fenomenalni temačni atmosferi ter subtilnih prizorih strašenja, ki temeljijo bolj na iluziji prisotnega kot pa dejansko fizični prezenci nadnaravnega. In ravno ta misterioznost in nejasnost pripovedne niti pritegneta gledalca do te mere, da ostane zvest počasnemu tempu, zato je toliko bolj škoda, da se Edwards v nadaljevanju ne more odreči številnim klišejem in preverjenim trikom kot so npr. nenadni skoki v kamero, pospremljeni z bučno orkestralno glasbo, ki že lep čas niso strašljivi, ampak nadležni. Na srečo se Father of Flies zavoljo kratke dolžine (dobrih 75 minut) in dobro izkoriščene omejene lokacije uspe obdržati nad površjem, vendar pa za seboj pusti veliko neizkoriščenega potenciala.