Prva tretjina mehiške srhljivke Dissapear Completely močno spominja na moderno klasiko Nightcrawler, saj imamo v obeh filmih opravka s človekoma, ki se preživljata s snemanjem / fotografiranjem prizoriščih krvavih zločinov. Tokrat je to Santiago (Harold Torres), ki opravlja delo fotografa za lokalni tabloid; s skorumpiranimi policisti ima sklenjen dogovor, da lahko prečesa prizorišča različnih tragedij (od prometnih nesreč, samomorov pa vse do umorov) pred uradnim prihodom policije, nekega večera pa se mu njegov morbidni način dela začne maščevati, saj ga pa fotografiranju novega prizorišča zločina doletijo nenavadni simptomi v obliki nenadne izgube vseh čutov. Dissapear Completely bi bilo krivično označiti za nesramno kopijo omenjene ameriške klasike z Jakom Gyllenhaalom v glavni vlogi; razlika je očitna že v osrednjih likih, kjer je Santiago navkljub občasni eksplotaciji žrtev še vedno moralno nevtralen in všečen osebek, za kar se je potrebno zahvaliti tudi prizemljeni Torresovi igri, hkrati pa po prvi polovici film močno zaide v območje nadnaravnega, kar ne deluje nevmesno in vsiljeno, saj je dogajanje naravno povezano z mehiškim ljudskim izročilom, ki vključuje padle antikriste, prepovedane rituale in čarovnije. Posebnost filma je tudi, da uspe s preprostimi, vendar prebrisanimi triki približati dogajanje gledalcu, še posebej skozi perspektivo glavnega junaka; ko ta npr. začne izgubljati sluh, tudi film postaja vse bolj nerazločen in proti koncu že popolnoma nem. Takšen pristop doda še kako potreben odtenek temačnosti in strahu napetemu dogajanju in film tako postreže z mnogimi videnimi žanrskimi elementi, vendar ob tem ne izpade (preveč) klišejsko in generično. Sicer drži, da Dissapear Completely ni pretirano izviren film in si ogromno izposodi iz filmov kot je Drag Me To Hell, vendar je še vedno vzdušna in prepričljiva strašljivka za oboževalce žanra.

Kanadska psihološka srhljivka Red Rooms se dotika za današnje čase, ko je internet postal del našega vsakdana, zelo aktualne problematike (ne)namerne glorifikacije serijskih morilcev in človekove morbidne obsedenosti z nasiljem in obstojem popolnega zla. V filmu spremljamo skrivnostni Kelly-Anne (strašljivo izvrstna Juliette Gariepy), ki se preživlja kot manekenka in igralka spletnega pokerja, vsako jutro pa se pojavi na sodišču, kjer spremlja odmevni proces zoper serijskega morilca Ludovica Chevalierja, obtoženega umora treh mladoletnih deklet, katere smrti je posnel na kamero, posnetke pa nato prodajal preko interneta preko t.i. “rdeče sobe”, strani za razpečevanje snuff filmov. In bolj ko se sodni proces bliža h koncu, bolj je očitno, da Kelly-Anne vodijo precej nejasni motivi; gre za preračunljivo psihopatko, ki jo je pogoltnila obsedenost do serijskih morilcev in zadnja leta izredno popularne true-crime internetne kulture ali pa jo pri spremljanju sodnega procesa vodijo bolj osebni motivi? Film režiserja Pascala Planteja ne podaja jasnih odgovorov, saj venomer ohranja enigmatično temačno vzdušje, zgodba pa se razvija elegantno počasi in vse do zadnje tretjine pri gledalcu zbuja občutek, da so koščki rešitve prikazane uganke namerno skriti. Takšen pristop kakopak lahko zbudi frustracijo in nezadovoljstvo, toda Red Rooms je preveč morbidno mikaven film, da bi ga lahko zlepa pozabili, še posebejo po zaslugi odličnih igralskih predstav, subtilnega razgaljanja močnega družbenega komentarja, ki nastavlja ogledalo naši morbidni fascinaciji nad nasiljem ter celega kupa šokantnih zapletov, ob katerih se bo gledalec počutil moralno umazanega. Red Rooms zahteva ogromno potrpežljivosti in močnih živcev, toda ob nastopu odjavne špice bo vaša edina želja ta, da film vidite še enkrat. In še enkrat. Vse dokler ne razrešite privlačne uganke.