Sting je že druga filmska grozljivka v tem letu, ki skuša ciljati na gledalčev strah pred pajki; po odličnem francoskem šokerju Infested imamo opravka s skoraj identičnim filmom, le da liki (in gledalci) tokrat nimajo opravka s številnimi gomazečimi bitji, ampak zgolj z enim. Ta se izleže iz jajca, ki se nahaja v kosu padlega vesoljskega meteorita, ki med drugim prileti skozi skozi okno enega od stanovanj zanemarjenega bloka. Ko se pajek izleže, ga posvoji težavna 12 – letnica Charlotte, ki se po rojstvu braca in prihodu maminega novega ljubimca počuti odrinjeno, zato v pajku vidi svojega dobrega prijatelja, ki ga poimenuje Sting. Toda Sting z vsakim ujetim plenom postaja vse večji in agresivnejši, dokler ne začne kositi smrt med prebivalci bloka. Kot je že moč razbrati, ZF grozljivka Sting skoraj dlakocepsko sledi filmu Infested, saj sta si lokacija in okvirni zaplet praktično enaka; skupina stanovalcev bloka postanejo tarča velikanskih pajkov oz. pajka s to razliko, da je Sting bistveno bolj zabaven in se kot tak ne jemlje preveč resno, po vzdušju in smislu za humor pa močno spominja na duhovite klasike legendarnega Joeja Danteja iz 80. in 90. let, še posebej The Gremlins. Film ima na svoji strani simpatične igralske predstave (še posebej Alyla Browne v vlogi Charlotte), nekaj posrečenih šal in presenetljivo močno atmosfero, še posebej v prvi polovici, ko sta akcija in z njo povezana groza še nekoliko v ozadju. Škoda le, da je Sting kot celota precej nedodelan film, ki bi moral svojim likom in zgodbi nameniti bistveno več časa, tako pa oboje ne pride do izraza in s tem tudi gledalec nima veliko razlogov, da bi lahko bil čustveno vpet v dogajanje. Tudi osrednji hudobec, pajek Sting, ni nikoli dobro raziskan (nič ne izvemo o njem kot tudi o izvoru meteorja iz vesolja) in navkljub mnogim zabavnim trenutkom ter ponekod strašljivim trenutkom, ko Sting postane orjaška zverina, film nikoli ne prepriča tako kot bi moral. Končni rezultat je bleda kopija šokerja Infested, ki se slednjega žal niti približno ne dotakne.

Debate o tem, da je svetovne populacije preveč in da bo to posledično vodilo v izbruh svetovne krize, so aktualne že lep čas in omenjeni strah pred temačno prihodnostjo, ko se bomo morali odločiti med nami in našim planetom, predstavlja glavni motiv satirične srhljivke Humane, sicer celovečernega prvenca Caitlin Cronenberg, sicer hčerke legendarnega Davida Cronenberga. Film je postavljen v bližnjo prihodnost, ko svet prizadane globalni ekonomski kolaps, ki svetovne voditelje prisili k sklenitvi ekstremnega ukrepa v obliki ustanovitve programa za prostovoljno evtanazijo, kjer izbrani posameznik privoli v lastno smrt, medtem ko mu vlada v zameno odobri finančno preskrbljenost njegovih bližnjih. In to odločitev sprejme tudi glavar premožne družine York (Peter Gallagher), ki na večer smrti zbere odtujene člane svoje družine, vendar pa sprva sproščena večerja izbruhne v nasilje ter krvav boj za preživetje. Humane prepleta elemente družinske drame in psihološkega trilerja, hkrati pa zgodbo začini z močnim satiričnim nabojem in preko izrazito črnega humorja servira vse prej kot eleganten portret disfunkcionalne družine, katere člani v času krize pokažejo svojo sebično in egocentrično naravo. Cronenbergova uspe z morbidnim smislom za humor in presenetljivo visoko mero suspenza gledalca nemudoma posrkati v dogajanje, kjer mu sicer ne bo ravno mar za precej enodimenzionalne like, vendar pa se v njihovem zahrbtnem boju, da bi sami sebi rešili kožo, skriva neskončen vir pokvarjene zabave. Humane ima na svoji strani odlične igralske predstave, zanimiv koncept in ponekod udaren družbeni komentar, vendar pa je hkrati poln začetniških napak kot so pomanjkanje pravega vzdušja, že omenjeni premalo razviti liki in povprečna vizualna podoba filma. Navkljub temu je Humane več kot spodoben prvi poskus filmarke, ki se bo – upajmo – v prihodnje bolje izučila v svoji obrti.