Nicolas Cage si zadnja leta uspe najti vse več projektov, ki so vredni njegovega talenta in mednje spada tudi postapokaliptična srhljivka Arcadian, ki ga postavi v vlogo Paula, požrtvovalnega očeta dveh najstniških sinov, s katerima skuša preživeti v svetu, ki ga je prizadela invazija pošasti, ki pridejo na površje samo ponoči. Okvirni zaplet močno spominja na uspešnico A Quiet Place, le da imamo tokrat opravka s postapokaliptičnim svetom, katerega pravila ostajajo venomer konsistentna, logična in se ne spreminjajo zgolj zato, ker to od njih zahteva zgodba. Režiser Ben Brewer se v prvi polovici oklepa minimalizma in gledalca ne utruja s podrobnostmi glede tega, kako se je invazija pošasti sploh začela, ampak ostaja venomer osredotočen na prepletanje ganljive družinske drame in napetega trilerja o preživetju, vse skupaj je zavito v pristno temačno atmosfero, tok pripovedi pa je temu primerno počasen in močno cilja na čustva, ne pa toliko na suspenz, katerega sicer ne primanjkuje. Igralske predstave so solidne, četudi je Cage nekoliko bolj v ozadju in prepušča prostor Jaedenu Martellu in Maxwellu Jenkinsu v vlogi najstniških sinov in tu se že pojavi prva večja težava filma; najbolj zanimiv lik v filmu je namreč Cageov Paul, medtem ko sta njegova sinova bistveno manj zanimiva in razdelana lika, zaradi česar bo gledalec s težavo našel razloge, da bi mu moralo biti zanju mar. Film kvari tudi druga polovica filma, ki opusti prizemljenost in minimalizem ter namesto tega dostavi celo vrsto akcijskih prizorov z neprepričljivim videzom pošasti, kar posledično vodi v padec suspenza in strahu, katerega film v prvi polovici tako dobro gradi. Arcadian nikakor ni slab film in je v marsičem mnogo boljši od A Quiet Place, toda zdi se, da pogosto teče po preverjenih potek tisoč in enega postapokaliptičnega filma namesto, da bi dostavil nekaj bolj unikatnega in drznega.

Četudi se je vampirje že od njihovega “nastanka” močno povezovala z erotiko in prvinsko seksualnostjo, kjer se človek prepusti nagonom divje zveri, je HBO – jeva nadaljevanka True Blood krvosese in seks združila v kombinacijo, s katero eni brez drugega ne bi mogli obstajati. Sicer je težko reči, če je Alexandra Cassavetes, sicer hčerka legendarnega Johna Cassavetesa, v svojem celovečernem prvencu jemala navdih iz omenjene serije, a njen vpliv je vsekakor prisoten; Kiss of the Damned je zanimiv miks romantične melodrame (beri; limonade) in vampirske srhljivke, ki se hkrati pokloni vzdušju eksplotacijskih grozljivk iz 70. let. Zgodba je dokaj formulaična za vampirske filme; spremljamo gorečo ljubezen med uspešnim scenaristom Paolom in samotarsko vampirko Djuno, ki se pred zunanjim svetom skriva v odmaknjeni podeželski vili, kjer se nekega dne iznenada pojavi njena neukrotljiva in pohotna sestra Mimi, ki pa svoje vampirske narave ne skriva in se ne boji za seboj puščati trupla nedolžnih moških. Kiss of the Damned je kompetentno narejena grozljivka z dobrim vzdušjem in privlačno mešanico seksa in krvi, njeno mežikanje namerno ceneni estetiki vampirskih filmov iz 70. let pa je pogosto očarljivo in pripomore k unikatni atmosferi. Navkljub tehnični izpiljenosti pa se film ne more pohvaliti s poglobljeno in izvirno vsebino, saj je njena izvedba pogosto na ravni televizijske limonade z lesenimi igralskimi predstavami, melodramatični preobrati in splošno cenenostjo, kjer se luknje v scenariju skušajo zakriti s seksom in vulgarnostjo. Kiss of the Damned bo tako najbolj privlačen zalogaj za tiste, ki pri vampirskih filmih iščejo zgolj seks in romantiko, medtem ko bodo bolj zahtevni gledalci šli srečo iskat kam drugam.