Francis na prvi pogled izgleda kot povprečen 35 – letnik, ki se brezciljno vozi skozi Ameriko v svojem razpadajočem avtomobilu. Vendar se ob krvavem incidentu s prodajalcem, ki mu pred nosom zapre vrata trgovine, izkaže, da je Francis v resnici 115 let star vampir, ki rad žlobudra v stari hebrejščini in večino dni preživi sam v hotelskih sobah, kjer se čez dan zaradi vampirske alergije na svetlobe pripravlja na noč, ko lahko krene naprej – kamorkoli je že to. In na tem potovanju trči ob jezikavo najstnico Jane, ki trdi, da je njegova hčerka in da je na dobri poti, da postane popolna vampirka. Dvojica, ki obtiči drug z drugim, krene na potovanje po Ameriki in hkrati skuša obnoviti družinske vezi. Blood Relatives je duhovita komična grozljivka, ki jo je zrežiral, spisal in v njej odigral glavno vlogo Noah Segan in za režijski prvenec je svoje delo opravil več kot solidno; film namreč prepričljivo zlepi skupaj elemente krvave vampirske zabave, dinamičnega filma ceste ter družinske komedije, ki funkcionirajo po zaslugi všečni glavnih likov (in prikupnih predstav tako Segana kot tudi Victorie Moroles) ter venomer živahnega dogajanja. Film na več mestih močno spominja na odštekanosti, ki jih srečamo v filmih režiserje Ane Lily Amirpour, saj imamo tudi tokrat opravka z obsežno galerijo ekscentričnih likov, izrazitom črnim (vendar še vedno okusnim) humorjem ter na trenutke že kar surrealnim vzdušjem. Šale povečini nasmejijo, film je tudi vizualno privlačen in kot že rečeno; za prvenec se je Segan dobro odrezal. Resda mu še manjka nekaj izkušenj pri brušenju pripovedi in dostavljanju zadovoljivega zaključka, toda te napake se lahko brez težav popravi v nadaljnih projektih. Blood Relatives je zabavna komična grozljivka, ki pušča veliko prostora za izboljšave.

Prvi kadri filma The Wonder nam ponudijo pogled na zapuščeno skladišče, podobno filmskemu studiu, kjer neznana naratorka napove začetek zgodbe, kateri bomo gledalci lahko sledili zgolj, če vanjo verjamemo. Ta test moči “vere” služi kot iztočnica za zgodbo, postavljeno na temačno irsko podeželje leta 1862; v odročno vasico prispe medicinska sestra Lib Wright (Florence Pugh), kjer jo čaka nenavaden primer mladega dekleta, ki po pričevanjih vaščanov predstavlja čudež, saj že več kot štiri mesece ni zaužila nobene hrane in navkljub temu ohranila dobro zdravje. Lib, ki kakopak verjame v moč znanosti in se ne želi podrediti lokalnim vraževerjem, začne nadzorovati obnašanje dekleta in kmalu ugotovi, da se za njenim nepojasnjenim postom skriva temačna družinska skrivnost. The Wonder je bizaren primer grozljivke, ki to ni; film namreč ne vključuje nadnaravnih elementov ali drugih nevarnosti, značilne za omenjeni žanr, vendar režiser Sebastian Lelio skozi film venomer ohranja hladno in tesnobno atmosfero, katero spremljajo privlačna fotografija ter šepetajoči glasovi, vkomponirani v minimalistično glasbeno podlago. Občutek strahu oz. neprijetnosti je prisoten na vsakem koraku in film maksimalno izkoristi mikavno mistično okolja, v katerem se zgodba odvija, s prefinjenimi metafizičnimi prijemi pa uspe gledalca potisniti v osrčje dogajanja, kjer mu je – skupaj z glavno junakinjo – na dlan postavljena dilema; ali je primer stradajoče deklice resnično dokaz močne vere ali izredno nevarnega vraževerja? Ta mističnost in skrivnostnost uspešno vodita zgodbo skozi številne šokantne preobrate, tkivo filma pa predstavlja odlična predstava Pughove, ki je znova v izvrstni formi. Njena prezenca in tehnična izpiljenost izdelka uspejo zakriti nekatere pomankljivosti filma kot je npr. vsiljena romanca med Lib in lokalnim novinarjem ter rahla razvlečenost, ki se občuti predvsem nekje na polovici. The Wonder je privlačna ruralna srhljivka, ki uspešno gradi most med mistiko in realizmom.