Režiser filmskih grozljivk William Brent Bell je sicer aktiven že skoraj dve desetletji, vendar pa za seboj nima ravno zavidanja vredno “zapuščino”: večina njegovih filmov je neškodljivih, vendar precej generičnih in pozabljivih žanrskih razvedril, ki le redko ostanejo dlje v gledalčevem spominu. Njegov najnovejši celovečerec, okultna folk grozljivka Lord of Misrule, je nekoliko drugačen film, ki smo ga od Bella vajeni, saj daje vtis, da je nekoliko bolj ambiciozen in kompleksen projekt; na najlažji način ga je moč opisati kot poklon filmskim klasikam kot sta The Wicker Man in The Witch, kar sicer ohranja neprijetno pričakovanje, da je Bell znova zgolj lenobno prekopiral elemente obojih filmov in jih vstavil v predvidljivo in klišejsko zgodbo. Na srečo je rezultat bistveno drugačen; Lord of Misrule je Bellov daleč najboljši film v karieri, saj ga odlikujeta vsebinska dodelanost, dobre igralske predstave, napeto dogajanje in vzorno sledenje žanrski formuli, ki ni zgolj nedomiselna in suhoparna reciklaža. Film je postavljen v navidez idlično angleško vasico, ki se pripravlja na izvedbo tradicionalnega poganskega festivala, vendar pa dobro voljo in zabavo pretrese tragična vest, ko neznano kam izgine hčerka duhovnice Rebecce (Tuppence Middleton), ki se je s svojim možem pred kratkim preselila v te kraje in ima težave s prilagajanjem novemu okolju. Rebecca se odloči najti svojo hčerko na lastno pest, pri tem pa odkrije grozljivo skrivnost, povezano s čaščenjem starodavnega poganskega božanstva. Kot že rečeno, je Lord of Misrule Bellov najboljših film doslej, saj se lahko pohvali z izjemo temačno atmosfero, kompleksnim simbolizmom, nakaterimi presenetljivo efektnimi prizori strašenja in visoko mero suspenza, ki obdrži gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice. Četudi bo gledalcu jasno, da je vse prikazano že nekje videl v boljši izvedbi, je film še vedno dovolj napet in kompetentno narejen, da ne izpade kot še ena izguba časa. Navkljub temu ima film svoj delež težav; je nekoliko razvlečen in večino idej dolguje zgoraj omenjenim klasikam žanra folk grozljivk, na več mestih pa se zdi, da film misli, da je bolj pameten kot v resnici je. Lord of Misrule najverjetneje ne bo pustil trajnejšega vtisa v žanru, katerega imitira, a je še vedno spodobna zabava, ki je vredna vsaj enkratnega ogleda.

Zdravnik, samostojna podjetnica, njen fant, filmski navdušenec in dekle, ki je tik pred tem, da opravi splav, skupaj potujejo po južni Italiji, doživijo prometno nesrečo in se nenadoma znajdejo na skrivnostnem kraju sredi gozda. Kar zveni kot sinopsis praktično vsakega slasherja pod soncem, je hkrati sinopsis zanimive, pa četudi zavoljo neizkoriščenega potenciala nepretresljive italijanske grozljivke A Classic Horror Story. Film bi lahko sicer krivično označili za lenobno reciklažo vseh možnih žanrskih klišejev, vendar pa režiserski duet Roberto De Feo in Paolo Strippoli poskrbita (predvsem v drugi polovici) za nekaj presenečenj in preobratov, ki hkrati služijo kot metakomentar na zahodnjaško obsesijo z nasiljem ter škodljivim vplivom, ki ga lahko imajo eksplotacijske grozljivke na svoje potrošnike. Zanimivo pa je predvsem to, da je ravno ta polovica filma hkrati tudi najšibkejša, saj se zdi, da se režiserja izgubita v preobilici idej, ki jih nikakor ne uspeta spraviti v neko koherentno celoto. Ravno zato film krepko nad povprečje dviga prva polovica, ki postreže s sicer že večkrat videno, toda vzdušno temačno atmosfero, ki ogromno dolgujem klasikam kot sta The Texas Chainsaw Massacre in The Wicker Man, filmu pa lahko v prid štejemo tudi to, da postreže s sicer skromno opisanimi, toda dovolj všečnimi liki, da gledalcu zanje ni popolnoma vseeno. Škoda le, da De Feo in Strippoli vsega, kar zgradita, ne znata pripeljati do zadovoljivega epiloga in četudi je jasno, na kaj ciljata, se njun komentar porazgubi, saj – kot že rečeno – film želi povedati preveč in s tem pove zelo malo oziroma skoraj nič. Navkljub temu simpatični liki, všečna scenografija, pristna atmosfera in ravno pravšnja mera brutalnosti, ki prepreči, da bi film zapadel v območje krvave pornografije, poskrbijo, da je A Classic Horror Story zadovoljivo žanrsko razvedrilo.