Tisti, ki pozorneje spremljate evolucijo filmskih grozljivk v zadnjih letih, ste verjetno opazili manjšo porast filmov, ki spadajo v podžanr t.i. folk grozljivke, ki naslovu primerno črpa svoj navdih iz folklore. Ta trend je vreden pohvale, saj ljudske vraže in pripovedke s svojo pogosto skrivnostno in mistično pripovedno nitjo predstavljajo neskončen vir ustvarjanja kompleksnih in zanimivih zgodb, k še boljšemu vzdušju pa pripomorejo podobe enako privlačnega kot tudi zloveščega podeželja, kjer se velika večina tovrstnih grozljivk tudi odvija. In če smo bili letos deležni že ene mojstrovine iz tega žanra, psihadelične norosti Men v režiji Alexa Garlanda, ji za petami sledi nizozemski ruralni triler Moloch; ta si za izhodišče sposodi legendo o starodavnem poganskem božanstvu Molochu, ki je od svojih vernikov zahtevalo redno žrtvovanje otrok, ki so s sežigom na grmadi skozi ogenj božanstvu omogočili, da se je dokopal do njihovih duš. Film režiserja in scenarista Nica van den Brinka legedno umesti v moderne čase na sever Nizozemske in predstavi zgodbo mlade vdove Betriek in njene družine, ki je neke noči priča napadu neznanega moškega, četudi za njegovo dejanje ni moč najti globjega motiva. Betriek se med iskanjem odgovorov zaplete z lokalnimi arheologi in odkrije, da je bil napad povezan z nadnaravnimi silami, ki naj bi strašile po podeželju. Moloch je zgovoren dokaz, zakaj je žanr folk grozljivk po več kot sto letih še vedno enako relavanten in strašljiv kot ob svojem nastanku; van den Brink namreč postreže z izredno vzdušno, vizualno atraktivno, odlično odigrana, emocionalno in strašljivo izkušnjo, ki spretno prepleta sodobne problematike težavnih odnosov v disfunkcionalnih družinah ter prebolevanje travme s starodavnimi poganskimi izročili. Film sicer ni brez napak, ki so najbolj očitne pri nekaterih rahlo nedodelanih delih zgodbe in pretirani uporabi posebnih učinkov v zadnji tretjini, ki izničijo mistično same zgodbe. Kljub temu pa je Moloch vzoren predstavnik moderne folk strašljivke, ki ga ljubitelji žanra ne smejo zamuditi.

Francija, pozno 19. stoletje. Neusmiljeni baron Seamus Laurent odredi pokol ciganskega tabora, ki naj bi stal na njegovi zemlji. Ena od cigank, katero živo zakopljejo, nad barona in lokalno prebivalsto prikliče zlovešče prekletstvo in le nekaj dni po pokolu se začnejo odvijati dogodki; mnogi so podvrženi nočnim moram, ki so povezane s skrivnostno morilsko zverjo, za katero zgolj patolog John meni, da ni običajna divja žival, začnejo se kopičiti trupla razkosanega prebivalstva in povrhu tega še neznano kam izgine baronov sin Edward. Sodeč po opisu je jasno, da je grozljivka The Cursed še en v vrsti filmov o volkodlakih ter z njimi povezanih ciganskih prekletstvih, kar je v tovrstnem podžanru stalnica. In gledalec se ne bo zmotil, če pričakuje ravno to; film režiserja in scenarista Seana Elissa niti približno ne odkriva tople vode in se poslužuje mnogih “klišejskih” elementov iz praktično vsakega filma o volkodlakih. Je zaradi tega slab film? Daleč od tega. Ena od odlik filma The Cursed je ta, da gledalcu pričara svet, ki v njemu hkrati prebuja strah kot tudi intrigo; čudovito morbidna atmosfera, podkrepljena z elementi klasične gotske estetike, gledalca nemudoma povleče v zgodbo, filmu pa pomagajo tudi odlična glasba, prepričljive igralske predstave, zgodbi primerno počasen tempo ter Ellisov prefinjen občutek za dviganje suspenza in učinkovito strašenje. In glede na to, da je eden od večjih problemov mnogih grozljivk dandanes ta, da niso strašljive, The Cursed več kot upravičeno dokaže, da je film, ki bo poskrbel za grizenje nohtov in pospešen srčen utrip. Na nek način bi lahko rekli, da je The Cursed ekvivalent vožnje z vlakcem smrti; povečini vemo, kaj lahko od izkušnje pričakujemo, vendar v njej, dokler traja, neizmerno uživamo.