Frederick in Ethel Mason sta starejši zakonski par, ki preboleva tragično izgubo njuno posvojene hčerkice, ki je umrla v prometni nesreči. Frederick je bivši duhovnik, ki sicer še vedno ohranja vero v Boga, vendar pa je po drugi strani vedno znova obdan z dvomi, da so ga sile, v katere je nekdaj močno verjel, pustile na cedilu. Njegova prepričanja pa postanejo še bolj načeta, ko na dom zakoncev prispe neznanec Aaron, katerega sprva prijateljska in topla prisotnost postanejo vse bolj zlovešča in usodno povezana s Frederickovo temačno preteklostjo. The Righteous na površju deluje kot religiozna drama in do določene mere to tudi je, vendar pa je sporočilno precej bolj razširjena in univerzalna, da se bo z lahkoto dotaknila tudi občinstva, ki nima interesa v vzpostavljanju vere do Boga. Občinstva, ki je seveda pripravljeno na bolj zahtevno kombinacijo psihološke drame in nadnaravnega trilerja, saj režiser, scenarist in eden od glavnih igralcev Mark O’Brien (film je hkrati njegov režijski celovečerni prvenec) daje ogromno poudarka na dialogih in razvoju likov, medtem ko sta strah / groza posredovana zgolj preko peščice strašljivih prizorov (zahvaljujoč izvrstni črno-beli fotografiji, ki vzpostavi tesnobno ozračje) ter občasnih trenutkov, ko v sicer strogo realistično zgodbo vdre elemen nadnaravnega. Pravzaprav bi težko rekli, da je The Righteous grozljivka, saj bistveno bolj funkcionira kot psihološka drama o odpuščanju, travmi, prebolevanju in izgubi nedolžnosti. S tega vidika film svoje delo opravi z odliko, četudi se bo marsikateremu gledalcu zdel dolgočasen in preveč statičen (lahko bi rekli, da bi bolje funkcioniral kot gledališka igra), toda navkljub nekaterim manjšim spodrsljajem ima The Righteous dovolj kvalitet, da bo zadostil željam filmskih sladokuscev.

Motiv čarovništva oz. lovov na čarovnice, ki so terjali na tisoče nedolžnih življenje, je še danes globoko ukoreninjen v zavesti feminizma, saj bolj zgovornega primera sadističnega izživljanja patriarhalnega režima nad ženskami, ki niso sledile družbenim normam, skozi kolesje zgodovine s težavo najdemo. Tega motiva se poslužuje tudi nadnaravni triler She Will; v njem spremljamo ostarelo igralko Veronico Grant, ki se po zahtevni operaciji, kjer ji odstanijo obe dojki, odloči za zdravljenje v odmaknjenem gorskem letovišču, ki je bilo v preteklosti prizorišče množičnega sežiganja čarovnic. Ob prihodu začne Veronica čutiti močno čustveno povezavo s krvavo zapuščino kraja in kmalu se razkrijejo številne tragičnega podrobnosti iz njenega življenja, kar med drugim vpliva tudi na njen odnos z negovalko Desi. She Will je ambiciozen celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Charlotte Colbert, ki na subtilen, poetičen pa tudi grotesken način vleče vzporednice med tragično življenjsko zgodbo glavne junakinje in čarovnicami, ki so gorele na grmadi zaradi vraževerja in starokopitnih prepričanj. Colbertova trpljenje glavne junakinje manifestira skozi surrealne in abstraktne podobe, hkrati pa dogajanje umesti v okolje mističnih gozdov, kjer je meja med resničnostjo in fantazijo praktično neobstoječa. Vzdušje filma je torej na mestu, igralska kreacija Alice Krige nadstandardno dobra, omenjene abstraktne odobe polne izvirnega simbolizma in fascinantne čudaškosti… a navlkjub temu se zdi, da bi She Will lahko bil bistveno boljši film kot je. Večino njegovih težav je moč pripisati spoznanju, da je film navkljub skromni dolžini ure in pol še vedno predolg in nasičen s ponavljajočimi kadri, nepotrebnimi stranskimi štorijami (tako Veronicina negovalka kot epizodni nastop vetera Malcoma McDowella sta popolnoma odveč), pretiranim razlaganjem vsebine ter zatekanjem h klišejem, kar je še najbolj izrazito v zadnji tretjini. She Will je tako obetaven, vendar neizkoriščen prvenec režiserke, ki bo v prihodnje vendarle zadela v polno.