Južnoafriška produkcija je žal šele v zadnjih letih pridobila na veljavi, zato je vsak ogled filma s tega dela sveta prava poslastica, še posebej, ko filmi brez odvečne sluzavosti in za lase privlečene politične korektnosti nagovarjajo težke politične tematike kot je npr. aparthaid in njegove posledice na duševno stanje afriške družbe. Slednje predstavlja temelj pričujoče psihološke srhljive Good Madam filmarke Jenne Cato Bass, ki je umeščena v obdobje po koncu apartheida, za katerega se zdi, da sta principa človeškega dostojanstva in osebne svobode obstoječa zgolj na papirju. Zgodba se skoraj v celoti odvije v notranjosti razkošne hiše ostarele belke, ki je zaradi bolezni prikovana na posteljo, zanjo pa skrbi zvesta in ustrežljiva temnopolta služkinja Mavis. Ko se k Mavis preseli njena hčerka Tsidi, začne ta slutiti, da je materina močna navezanost na belo gospodarico posledica nečesa bizarnega, kar se skriva za štirimi stenami hiše. Good Madam je film z ogromno potenciala za dobro socialno angažirano srhljivko, ki prepleta žanrske konvencije in močan družbeni komentar, vendar je pri drugem bistveno bolj uspešna kot pri prvem. Bassova z minimalističnim pristopom uspe na boleče iskren način izpostaviti kompleksne temnopoltega prebivalstva, ki po več letih zatiranja, represije in življenja v strahu ni sposobno normalno zaživeti in se še vedno obupano oklepa preteklosti (v tem primeru bele gospodarice, ki simbolično predstavlja speči režim, ki daje neprivilegiranim manjšinam občutek, da brez njegove trde roke niso sposobne samostojno funkcionirati), film pa postreže tudi z zanimivimi liki in njihovo kompleksno dinamiko, kjer ni prostora za preproste razplete in naivne rešitve zastavljenih eksistencialnih dilem. Z vidika družbene drame je torej film uspešen, se pa mu toliko bolj zalomi, ko stopi na pota grozljivke, saj je premalo napet in strašljiv. Nadnaravni elementi pogosto izpadejo neprepričljivo in včasih že kar nenamerno komično, Bassovi pa preglavico dela to, da si želi gledalca predstaviti na nepredvidljive načine, vendar daje vtis, kot da ne ve točno, kako to doseči. Nasploh se zdi, da bi Good Madam bolje funkcioniral kot strogo realistična socialna drama, kot grozljivka pa je manjši strel v prazno.

Filmska franšiza Evil Dead, ki jo je leta 1981 s prvim poglavjem zakrivil Sam Raimi, se na vsake toliko časa prebudi iz kreativnega spanca ter postreže z novo porcijo krvave zabave, po kateri je najbolj znana. In če so bili Raimijevi filmi zaznamovani z izrazito teatralnostjo in črnohumorno grotesknostjo, je istoimenska predelava iz leta 2013 franšizo osvežujoče ponesla v bolj temačne oz. resnejše vode (kolikor je to pač pomoče), kjer je bistveno več poudarka na ekscesnem nasilju, strašljivih podobah kot pa humorju. Z enakim tonom je zaznamovan tudi najnovejši peti film v franšizi z naslovom Evil Dead Rise, ki nima veliko skupnega s prehodniki, četudi je zaželjeno, da je gledalec z njimi seznanjem, saj mu bo s tem ozadje zgodbe bistveno bolj razumljivo. Film irskega režiserja in scenarista Leeja Cronina, ki je leta 2019 presenetil z izvrstno grozljivko A Hole in the Ground, postreže z nekaterimi vidnejšimi spremembami, ki jih bodo oboževalci franšize verjetno sprejeli z mešanimi občutki; za razliko od prehodnikov, ki so se odvijali v ruralnem okolju, se pričujoči film odvija v urbanem stanovanjskem kompleksu, kjer revna družina med hudim potresom naleti na razpoko v tleh, ki razkrije podzemni prostor, v katerem se med drugim nahaja zlovešča knjiga mrtvih in gramofonske plošče z bizarnimi ritualnimi pridigami. Kar sledi, je slabo uro in pol dolga orgija krvi, jokanja, kričanja in bežanja pred nadnaravnimi demoni… nič več in nič manj. Kjer se film izkaže, je predvsem v vnašanju sprememb, ki franšizo Evil Dead rešuje pred padcem v predvidljivost in formulaičnost; Cronin izvrstno izkoristi tesnobno in temačno okolje stanovanjskega kompleksa in postreže z nemalo strašljivih prizorov (tudi po zaslugi odličnih posebnih učinkov, prepričljive maske ter predvsem fenomenalne igre Alysse Sutherland, ki ukrade vsak prizor, v katerem se nahaja), nezapletena zgodba ima hiter tempo, zaradi katere sicer žrtvuje nekoliko globjo karakterizacijo likov, film pa privede do vrhunca v zadnji tretjini, kjer se prepusti divji krvavi orgiji, ob kateri bi se tudi imetniku najbolj znane motorke na svetu, Ashu Williamsu pocedile sline. Evil Dead Rise znotraj žanra nadnaravnih grozljivk ne prinaša revolucije, vendar se niti ne pretvarja, da želi to doseči; namen filma je dobra krvava zabava in s tega vidika je več kot uspešen.