The Long Night (2022)

Rating: 6 out of 10.

The Long Night (sprva imenovan The Coven) ne bi mogel biti bolj tipičen predstavnik okultne klavnice; mlad par Grace in Jack odpotujeta na ameriški jug, da bi se seznanila s skrivnostno preteklostjo Gracine družine. Kmalu po njunem prihodu ju začne zasledovati bizarni kult, ki je kakopak usodno povezan z Grace in njenim nikoli docela pojasnjenim otroštvom. Sodeč po predvidljivi vsebini je težko govoriti, da pričujoči film odkriva toplo vodo oz. prinaša nekaj bistveno novega znotraj žanra grozljivk; The Long Night si sposodi praktično vse obstoječe žanrske klišeje in dostavi zgodbo, zgrajeno po preverjeni formuli, ki prepleta atmosferičnost ter prizore ekscesnega nasilja. Pa vendar mora vsaka dobra grozljivka vsebovati vsaj minimalno mero suspenza in vzdušno ozračje, da lahko prepriča gledalca iz iz tega vidika je The Long Night dokaj uspešen film. Igralske predstave so solidne, osrednja lika sta dovolj simpatična, da gledalcu zanju ni vseeno, film pa najbolj zasije v trenutkih, ko predstavi fascinantno bizaren svet okulta, ki se spogleduje z estetiko t.i. folk grozljivk, hkrati pa prepriča s privlačno fotografijo, izpiljeno vizualno podobo ter čudaškimi, vendar mikavnimi ekscesi, ki morebiti delujejo nekoliko eksplotacijsko, vendar na srečo venomer ostajajo v meji zdravega okusa. The Long Night je film brez vidnejših presenečenj, a je kljub temu solidna izkušnja, ki je zabavna, dokler traja. In ker ne traja dolgo, nanjo ne moremo biti jezni.

Dagon (2001)

Rating: 6 out of 10.

Prozna dela H.P Lovecrafta predstavljajo sila naporen in nehvaležen material za prepričljivo in predvsem spoštljivo filmsko adaptacijo, zato je treba koprodukcijski fantazijski srhljivki Dagon že v prid šteti to, da se te težke naloge loti z dobršno mero samozavesti in poguma. Film režiserja Stuarta Gordona je nastajal več kot petnajst let in navkljub temu, da nosi naslov ene od Lovecraftovih kratkih zgodb iz zgodnejšega obdobja, je v prvi vrsti moderna (in precej svobodna) interpretacija pisateljeve znamenite pripovedke Senca nad Innsmouthom, ki služi kot dodatek k razumevanju lika zloveščega morskega božanstva Cthulhuja, ki je zaznamoval mnoga Lovecraftova dela. Zgodba spremlja mlad par, ki krene z barko na križarjenje po španskem morju, vendar plovilo zaradi nenadne močne nevihte nasede ob obalo skrivnostnega ribiškega mesta Imboca (španski prevod za Innsmouth) in se znajde na begu pred njegovimi izmaličenimi prebivalci, ki častijo božanstvo Dagona in mu v zameno za neskončne količine zlata in drugega bogastva darujejo človeške žrtve. Četudi bodo mnogi oboževalci trdili, da je Lovecraftova proza nekompatibilna s sedmo umetnostjo, uspe Dagon delno odpraviti ta predsodek, saj pričujoči film navkljub mnogim spremembam in nerodnostim izpade kot spoštljiva adaptacija ne zgolj obravnavane kratke zgodbe, ampak tudi avtorjeve zapuščine nasploh. Dobre igralske predstave, prepričljiva maska, vzdušna temačna fotografija, živahno dogajanje in kompetentno prepletanje izročila kozmične groze in absurdne črne komedije so glavni aduti Gordonovega filma, pa četudi se pri tem spotakne ob mnoge tehnične pomankljivosti in manjše nerodnosti. Nekateri posebni učinki so dokaj neprepričljivi (kar je verjetno posledica majhnega proračuna), film na več mestih pretirava z nasiljem in teatralnostjo, zgodba ima par lukenj, prav tako pa se zdi, da bi film profitiral od tega, da bi ustvaril kar direktno adaptacijo kratke zgodbe kot pa moderno priredbo, ki izgubi nekaj čara, po katerem je Lovecraft poznan. Dagon je nepopoln, vendar spošljiv poklon mojstru kozmične groze.