Antlers (2021)

Rating: 7 out of 10.

Grozljivka Antlers si za izhodišče vzame starodavno indijansko legendo o t.i. wendigo, mitološkem bitju, nekakšnem hibridu podhranjenega človeka in divje zveri z rogovi, ki se prehranjuje s človeškim mesom. Njegova prisotnost naj bi bila na simbolni ravni močno povezana s kontrastom med indijansko kulturo in požrešno zahodnjaško mentaliteto, ki se identificira s potrošništvom, uničevanjem narave in pohlepom. V okviru pričujočega filma, ki ga je režiral Scott Cooper, medtem ko sta vlogo producentov prevzela sloviti Guillermo del Toro in David S. Goyer, je wendigo zamišljen kot nekakšen parazit, ki se vseli v človekovo telo in ga postopoma transformira v podivjano kanibalsko žival, dogajanje pa je umeščeno v depresivno, ekonomsko razpadajoče in zakotno nekdanje rudarsko mesto, kjer pozornost osnovnošolske učiteljice zbudijo grozljivke skice njenega podhranjenega in vase zaprtega učenca, ki živi v razpadajoči hiši s svojim mlajšim bratom in zadrogiranim očetom. Čeprav se zdi, da bo film omenjeno legendo povezal z širšim družbenim sporočilom o disfunkcionalnosti sodobnih družin ali že omenjenega nespoštovanja staroselske kulture s strani potrošniškega zahoda, je Antlers klasična zgodba o pošasti in predvidljivem boju med dobrim in zlim. Cooper koncept wendiga manifestira v fizično grozo, za katero pa se ne skriva nič oprejemljivega, saj se film v ozadje svoje mitologije preveč ne spušča. To pa je tudi edina vidnejša napaka pričujočega izdelka, saj gre še vedno za kratkočasno, sila atmosferično in mestoma strašljivo grozljivko, ki postreže s skromno, vendar všečno galerijo likov (četudi so “zlobneži” v filmu površinsko obravnavani), prepričljivimi igralskimi predstavami ter že omenjeno izvrstno morbidno atmosfero, ki brez odvečnih dialogov in manipulacije gledalcu pričarajo prav posebno vzdušje, kateremu se težko upre. Antlers je film, ki ne bo pustil vidnejše sledi v žanru grozljivk, je pa povsem spodobna zabava za oboževalce žanra.

Coming Home in the Dark (2021)

Rating: 6.5 out of 10.

Novozelandska psihološka srhljivka Coming Home in the Dark s svojim osrednjim zapletom dokaj hitro razdeli nastopajoče na izrazite barabe in poštenjake; štiričlansko družino učitelja Hoaggieja med piknikom v hribih napadeta oborožena moška, ki najprej hladnokrvno umorita njegovo hčerko in sina, njega in ženo pa strpata v avtomobil in peljeta naravnost v srce človeškega pekla, kjer ne manjka nasilja, poniževanja in sadizma. Toda nekje na polovici film nekoliko obrne svojo ploščo in začne na subtilen način preizpraševati gledalčevo vest, saj režiser in scenarist James Ashcroft likom doda bistveno več osebnostnih dimenzij in tudi sama zgodba postane moralno bolj kompleksna. Film venomer ostaja zvest grobemu realizmu, kjer ni prostora za sentimentalnost ter enostavne rešitve, izpostavljeno sporočilo o tem, da smo ljudje zmožni najbolj grozovitih in odvratnih dejstev, pa gledalca še bolj zadane v srce. A film je v svojem bistvu še vedno cestna grozljivka, ki kompetentno ohranja napetost, dogajanje nikoli ne postane razvlečeno ali dolgočasno, igralske predstave so večinoma izredno prepričljive, temačna atmosfera, ki cilja na skoraj prazne podeželske ceste in redke vire svetlobe (ne bi pretiravali, če rečemo, da je glavnina filma posnetega v temi), pa poskrbi, da je zgodba toliko bolj vzdušna. Četudi se Coming Home in the Dark skuša lotevati mnogih družbenih problematik (npr. nasilje v šolah in represivna vzgoja, ki iz nedolžnih dečkov ustvari pobesnele živali) in poskrbi za mnogo nepredvidljivih zapletov, film ni tako globok kot bi lahko bil in kakšnega občutnega šoka pri gledalcu ne bo povzročil. Ashcroftov celovečerni prvenec tako ne prinaša revolucije v žanr cestnih grozljivk, je pa navkljub temu več kot zadovoljiva roba za potešitev oboževalcev žanra.