Grozljivka No One Gets Out Alive, celovečerni prvenec Santiaga Menghinija, ki je dosedaj režiral zgolj kratke filme (med drugim toplo priporočam ogled izvrstne strašljivke Intruders), se dotika težavnega vsakdanjika nedokumentiranih priseljencev, ki se znajdejo v novem svetu praktično brez identitete in obsojeni na brezciljno tavanje v začaranem krogu. Mednje spada tudi Ambar, ki se v hladnem in sterilnem okolju mesta Cleveland preživlja z bedno službo ter si uredi začasno bivališče v stari stanovanjski hiši, kjer pa je kmalu po prihodu priča nenavadnim zvokom in grozljivim vizijam prikazni, katere glavni junakinji postopoma razkrijejo temačne skrivnosti razpadajoče stavbe. No One Gets Out Alive si za izhodišče resda vzame perečo problematikov ilegalnih pribežnikov in prikaza njihove eksistencialne bede, vendar pa bi bilo nekoliko pretirano trditi, da film zastavljen koncept poglobi oz. razišče; Menghini se bolj kot ostremu družbenemu komentarju posveča kompetentnemu sledenju žanrskim pravilom komercialno usmerjenih grozljivk, kar je hkrati dobra kot tudi slaba novica. Slaba v tem smislu, da je film glede na ves potencial nekoliko premalo ambiciozen in da ne postreže z nobenimi vidnejšimi presenečenji oz. trenutki, ob katerih gledalec ne bi dobil občutka, da ga spremlja “deja-vu”. Z drugimi besedami; če od filma pričakujete globino in satirični naboj, ki ga premorejo izdelki Jordana Peela, boste precej razočarani, saj se zdi, da Menghinija družbeni komentar ne zanima preveč. Na srečo pa se film več kot uspešno znajde kot vzdušna, napeta in na trenutke dobro tempirana strašljivka, ki se ne zateka k cenenim trikom in že večkrat preverjenim modelom strašenja gledalca (bučna orkestralna glasba in nenadni skoki pošastko pred kamero so recimo povsem odsotni), Menghini pa se je že v preteklosti izkazal kot dober arhitekt pristne grozljive atmosfere ter gradnje zanimivih likov. Film proti koncu resda postane nekoliko preveč teatralen (še posebej razplet zna biti za marsikoga nenamerno komičen), toda že omenjene prednosti ter srčna igra Christine Roldo v glavni vlogi poskrbijo, da je No One Gets Out Alive več kot spodobna nadnaravna strašljivka, ki bo prepričala oboževalce žanra.

Občudovanja vredno je spoznanje, da se v žanru grozljivk vse več filmarjev odloča za bolj sofisticirane in poglobljene pristope na področju pripovedovanja zgodb in dostavljanja tistega, kar bi gledalca prestrašilo. Cenenih trikov v obliki nenadnega skakanja v kamero (jumpscare), pospremljenega z bučno orkestralno glasbo, se sicer nikoli ne bomo docela znebiti, toda na srečo je žanr grozljivk v zadnjih desetih letih uspel preseči lastne okvirje in se nagibati k eksperimetiranju, avantgardi in minimalizmu. The Night House združuje vse tri omenjene elemente v zastrašujočo, a hkrati tragično in čustveno izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil; v ospredju zgodbe je mlada vdova Beth (Rebecca Hall), ki preboleva nenadno smrt svojega moža (ta si je iz nepojasnjenih razlogov sodil s strelom v glavo) in je hkrati priča mnogim nenavadnim dogodkom v bližini njune osamljene hiše ob jezeru, kar Beth pripelje do razkrivanja moževega dvojnega življenja in šokantnih razlogov za samomor. The Night House je preprosto povedano elegantna psihološka uganka z elementi lynchevskega nadrealizma in paranormalnega trilerja, kar se sliši kot recept za popolno žanrsko zmešnjavo, toda režiser David Bruckner (ta je med drugim režiral izvrstno pustolovsko grozljivko The Ritual iz leta 2017) z impresivno preprostostjo ustvari film, ki gledalca ne bo zgolj dobro prestrašil, ampak mu tudi ponudil pretresljivo in iskreno refleksijo čustvenih stanj junakinje, ki se je prisiljena soočiti ne zgolj s smrtjo svojega moža, ampak tudi z lastnim strahom pred minljivostjo oz. neprijetnim pričakovanjem, da nas namesto večnosti na drugi strani reke življenja pričaka popoln nič. Da je ta čudaški, moreč in morbidno fascinanten izlet v neznano toliko bolj prepričljiv, poskrbi tudi glavna igralka, fenomenalna Hallova, ki svojemu liku doda ogromno osebnostne globine in celo nekaj popolnoma nepričakovanih značajskih lastnosti kot sta smisel za črni humor in pikri cinizem. The Night House je čudovito, srhljivo in napol medidativno potovanje v smisel življenja in strah pred smrtjo.