Filmi, ki se ponašajo s klasično gotsko estetiko in se bolj kot na akcijo zanašajo na zgodbo in like, so v današnjem času hitropotrošnje filmske produkcije žal bolj izjema kot pravilo, vendar pa se navkljub temu najdejo predstavniki omenjenega podžanra filmov, ki sicer potihem, vendar vztrajno ohranjajo gotsko izročilo pri življenju. Carmilla, filmska adaptacija istoimenskega gotske novele irskega pisca Sheridana Le Fanuja, predstavi težavno odraščanje najstnice Lare v strogo konzervativnem in zatohlem okolju odmaknjene podeželske vile, kjer ji edini stik z zunanjim svetom predstavljala oče in stroga guvernanta, ki jo tudi v obdobju seksualnega prebujenja uči molitve kot sredstva zoper “grešne” misli. Ko nekega dne v bližini vile kočija doživi nesrečo in je v oskrbo trojice pripeljano privlačno mlado dekle brez imena, začne Lara do nje čutiti globoko in hkrati skrivnostno naklonjenost, vendar kmalu postane jasno, da dekle tako Lari kot njenim bližnjim predstavlja veliko nevarnost. Carmilla se od ostalih gotsko zasnovanih filmov razlikuje po tem, da je njeno ozračje po vizualni plati precej manj temačno, četudi se še vedno zanaša na snemanje kadrov pod naravno svetlobo zunanjega sonca ali sveč. Ta poetična svetlost prostora, kjer se nahajamo (glavnina filma se odvija v notranjosti vile in v njeni neposredi bližini), ustvari zanimiv kontrast z naraščajočim suspenzom in grozo, ki preži na glavno junakinjo, ki se znajde v konfliktu sledenjem svojemu prvinskemu nagonu ali se povsem podrediti konzervativni logiki ljudi, ki jo obkrožajo. Režiserka in scenaristka Emily Harris subtilno, okusno in predvsem zelo predstavi seksualno prebujenje mladega dekleta, vzdušje pa obarva z redkimi prizori brutalnega nasilja in predvsem krvi, ki predstavlja hkrati smrt kot tudi nenavaden erotični element. Carmilla zaradi svojega počasnega tempa in močne konkurence tematsko podobnih filmov morebiti ne povšeči vsakomur, je pa vzorna adaptacija Le Fanujeve znamenite pripovedke.

Noč čarovnic leta 1997. Corey je občutljiv najstnik, ki se ljubiteljsko ukvarja s fotografijo in prijateljuje s skupino rolkarjev, ki se med drugim izživlja nad njegovim nekdanjim prijateljem Jonahom. Oba se nahajata na prehodu iz brezskrbnega in zabavnega otroštva v krut svet odraslosti, kjer sanje niso tako na dosegu, kot se je sprva zdelo. Tekom noči strašenja, popivanja in kajenja Corey po naključju naleti na Jonaha in se odloči, da ga bo pospremil domov, vendar na poti do tja se dvojica znajde na enako magičnem kot tudi strašljivem potovanju, napolnjenim z zgodbami o duhovih, surrealnimi podobami ter grozljivimi skrivnostmi iz njune preteklosti. Boys in the Trees bi lahko površno označili za grozljivko, saj vsebuje elemente suspenza in groze, vendar pa ti niso namenjeni strašenju, ampak bolj dopolnitvi barvitega mostu med resničnostjo in sanjami, po katerem hodita glavna junaka. Film režiserja in scenarista Nicholasa Versa je v prvi vrsti ganljiva zgodba, ki se dotika za vsakogar izmed nas najbolj bolečega obdobja odraščanja; ko nas doleti občutek, da je mladost s svojimi ideali, sanjami in hrepenenji prispela do svojega konca in da se pred nami odpira svet kompromisov, odpovedovanj ter strahu pred neuspehom. Verso te občutke izriše z neškodljivo naivnostjo in bridkim sentimentalizmom, vendar pa navkljub fantazijskim elementom ostaja nenavadno realističen ter odgovoren, še posebej, ko portretira sindrome najstniške tesnobe, izobčenosti ter iskanja svojega prostora pod soncem. Za odličen rezultat je treba pohvaliti tudi igralsko zasedbo, ki perfektno utelesi čisto običajne najstnike v neobičajnih situacijah, izpiljena vizualna podoba, ki močno spominja na gotsko estetiko filmov Tima Burtona ter močan scenarij pa sta še dodatna aduta, ki jih ima film spravljena v rokavu. Boy in the Trees je film, ki vas bo enako močno ganil kot tudi razžalostil, hkrati pa opomnil, da ni nikoli prepozno za spremembo in tisti drzni skok proti zastavljenim sanjam.