Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Veteran francoskega filma Luc Besson in ameriški igralec Caleb Landry Jones sta prvič sodelovala pri psihološkem trilerju Dogman, kar je očitno obrodilo zelo pozitivne rezultate; Besson je igralca razglasil za svojo “muzo” in bil z njim pripravljen posneti nov projekt, ki pa je prišel z Jonesove strani, saj si je že od nekdaj želel uprizoriti ikoničnega vampirskega grofa Drakulo iz istoimenskega romana Brama Stokerja. Ta informacija je pomembna za lažje razumevanje končnega rezultata, ki ga prinese gotska srhljivka Dracula: A Love Tale; gre namreč za tiste vrste film, kjer glavni igralec razume izvorni material bistveno bolje kot režiser. Film sicer okvirno sledi zgodbi iz romana, vendar tej doda nekaj sprememb; ena od vidnejših je ta, da je dogajanje prestavljeno iz Londona v Pariz, osrednji motiv filma pa ni toliko vampirizem, ampak prej prekletstvo večne ljubezni, ki Drakulo pahne v samotarsko in bogokletno življenje za zidovi njegovega temačnega gradu v Transilvaniji. Spremembe, ki se jih Besson poslužuje, so dobrodošle in učinkovite, še posebej zaradi tega, ker je bil roman Drakula na tej točki deležen toliko filmskih adaptacij, da je skoraj nemogoče ponuditi svežo interpretacijo zgodbe, ki jo oboževalci grozljivk poznajo že napamet. Dracula: A Love Tale je nedvomno vizualno razkošen, živahen in tehnično podkovan film, ki ga venomer poganja zavzeta Jonesova predstava, pa četudi se je nemogoče znebiti občutka, da zgolj oponaša legendarnega Garyja Oldmana iz klasike Bram Stoker’s Dracula. Bistveno večja težava filma je, da Besson duha Stokerjevega romana ne razume najbolje, kar posledično vodi do izdelka, ki se nikakor ne more odločiti, kaj bi rad bil; gotska srhljivka, kostumska drama, ljubezenska tragedija ali celo črna komedija absurda. Ta kombinacija stilov se nikoli ne razvije v koherentno celoto, nekatere Bessonove odločitve pa bodo oboževalce Drakule močno ujezile. Dracula: A Love Tale je film, ki je – tako kot naslovni lik – v neprestanem konfliktu s samim seboj in temu primerno zmeden je tudi končni rezultat.

Best Wishes to All, celovečerni prvenec japonskega režiserja Yuta Shimotsuja, ki je sicer razširjega različica njegovega istoimenskega kratkega filma, že v prvi tretjini daje vedeti, da bo gledalec priča prav posebni in sila nenavadni izkušnji, pa četudi okvirna zgodba ne daje takšnega vtisa. Film spremlja mlado medicinsko sestro, ki jo že od malih nog preganjajo strašljivi spomini na hišo njenih starih staršev, ki naj bi za svojimi zidovi skrivala nekaj grozljivega. Ko se nekega dne vrne v domačo vas, da bi preživela nekaj dni s starimi starši, hitro ugotovi, da se po vseh letih odsotnosti ni veliko spremenilo; stara starša se še vedno čudno obnašata, navidez idilična vasica pa postane kraj številnih nenavadnih dogodkov, ki postavijo na glavo junakinjin občutek za racionalnost. Shimotshujev film je s tehničnega vidika impresiven prvenec; konstrastna fotografija, ki lovi idilične podobe japonskega podeželja in jih razbije z abstraktnimi in grotesknimi podobami, domiselna uporaba zvoka, odlične (četudi rahlo nenavadne) igralske predstave ter režiserjeva trmoglava odločitev, da strahu ne bo črpal iz preverjenih žanrskih trikov, iz pričujočega filma delajo poslastico, ki se ne boji gledalca spraviti v nelagoden položaj. Vprašanje pa je, če je to dovolj, da bi se film izmotal iz začetniških težav, ki so posledica pretirane ambicioznosti. Best Wishes to All niti pod razno ni slab ali povprečen film, sta pa njegova enigmatičnost in simbolizem tako izrazita, da pogosto mejita na nadležno pretencioznost. Gre za tiste vrste film, ki ob nastopu odjavne špice za seboj pušča več vprašanj kot odgovorov, kar je sicer dobrodošla in osvežujoča žanrska poteza, se pa na tem mestu poraja močna dilema, če je osrednja skrivnost dovolj privlačna, da bo obdržala gledalčevo pozornost. Davidu Lynchu je to uspevalo, Shimotsuju pa do tja še manjka konkretne kilometrine.