Caught Stealing (2025)

Rating: 8 out of 10.

Darren Aranofsky, sicer eden od najbolj prepoznavnih filmskih provokatorjev ta hip, se v črnohumornem trilerju Caught Stealing odpravi na nostalgično potovanje v drugo polovico 90. let, ko slovita dvojčka World Trade Centra še ponosno stojita, moderni alternativni rock nadaljuje tradicijo umazanega grunga in mestne ulice se polnijo s smetmi, alkoholom in vsakodnevnih mrhovinarskim bojem za preživetje. Sredi tega urbanega kaosa živi tudi Hank Thompson (Austin Butler), nekdanji baseballski zvezdnik, ki je zaradi tragične prometne nesreče športno kariero obesil na klin in se sedaj preživlja kot natakar, živi v majhnem zanikrnem stanovanju, ima zvesto dekle in redno telefonira svoji zaskrbljeni materi. Nekega dne ga njegov sosed, gobezdavi punker Russ (Matt Smith) prosi, da za nekaj dni popazi na njegovega mačkona, kar se zdi preprosto opravilo, toda Hank se po spletu bizarnih okoliščin znajde sredi ulične vojne med ruskimi in judovskimi gangsterji. Na prvi pogled se zdi, da je Aranofsky s filmom Caught Stealing želel posneti neobremenjen poklon zgodnjim nasilnim gangsterskim klasikam Guya Ritchija in Quentina Tarantina, kar delno drži, saj je njun vpliv na več mestih zelo očiten, še posebej pri portretiranju ekscentričnih likov, vzdušne kombinacije brutalnega nasilja in črnega humorja ter stilno dovršenem prikazu življenja v kriminalnem podzemlju. Navkljub temu pa je Aranofsky dovolj samozavesten in drzen režiser, ki z obrtniško spretnostjo poskrbi, da film ohrani svojo identiteto; od umazano dobrega soundtracka, ki ga je med drugim ustvarila kultna post-punk zasedba Idles, fenomenalne igralske zasedbe (poleg Butlerja v eni od svojih najboljših vlog v karieri med drugim prepričajo tudi duhoviti Smith, seksapilna Zoe Kravitz in skoraj neprepoznavna Liev Schrieber in Vincent D’Onofrio), odrezavega smisla za humor, vzdušne post-grungerska / neo-noir atmosfere, podivjane punkerske energije pa do nepredvidljive pripovedne niti. Caught Stealing morebiti ne dosega umetniške vrednosti Aranofskyjevih prejšnjih mojstrovin, vendar pa je navkljub temu izredno zabavna in nepopustljivo divja filmska ekstravaganca, ki jo zlepa ne pozabiš.

F1: The Movie (2025)

Rating: 6 out of 10.

Joseph Kosinski je pred dobri tremi leti z nostalgično letalsko akcijo Top Gun: Maverick dokazal, da je sposoben pilotirati komercialno všečne spektakle, ki znajo poleg vznemirljivih in napetih akcijskih prizorov zaigrati tudi na emocionalne strune. Ker se zmagovalnega konja ne menja, se je Kosinski s svojim naslednjim celovečercem, športno dramo F1: The Movie, spustil iz tla na zemljo in posnel hvalnico enemu najbolj priljubljenih športnih tekmovanj na svetu; dirke Formule 1. Ker je film nastajal pod budnim očesom omenjenega dirkaškega imperija, je kakopak za pričakovati, da bo dirkaški cirkus prikazan v karseda navdihujočem, nekritičnem in idiličnem (bolje rečeno; propagandnem) slogu, kjer so tragične nesreče in strahovi dirkačev zgolj minorna ovira na poti do cilja. Zgodba o odsluženem vozniku F1 Sonnyju (Brad Pitt, ki je za vlogo prejel rekordnih 30 milijonov evrov, četudi znova igra rutinsko vlogo arogantnega, ampak hkrati dobrosrčnega junaka), ki se po treh desetletjih vrne v športno areno, da bi skupaj z obetavnim mladim šampionom potegnil dirkaški klub iz rdečih številk, ki so posledice številnih izgubljenih dirk. Podobno kot Top Gun: Maverick je tudi F1: The Movie tehnično izpopolnjen spektakel, ki gledalca pritegne z razkošnimi in vznemirljivimi prizori dirk, enako informativnim kot tudi duhovitim vpogledom v zakulisje dirkaške arene, hitrim tempom in všečno igralsko zasedbo, kjer so Javier Bardem, Kerry Condon in Damson Idris bistveno bolj zanimivi od osrednjega lika, četudi so ob koncu zreducirani na priveske, ki hranijo Sonnyjev nastopaški ego. Kot celota je Kosinskijev film všečen poletni blockbuster, ki pa zunaj dirkaških stez nima kaj za pokazati; zgodba je sila generična in na nivoju pozabljivih športnih akcij iz 90. let in navkljub režiserjevim močnim prizadevanjem, da bi filmu vlil nekaj avtentičnosti, nad njim venomer sloni senca dirkaške propagande, kjer ni nobena stvar prepuščena naključju. A če nič drugega, so oboževalci Formule 1 končno prišli na svoj račun in bodo v filmu najverjetneje močno uživali.