Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Morebiti gre zgolj za nostalgično zanko, toda 80. leta so bila specializirana za dostavljanje kvalitetnih mladinskih filmov o odraščanju, ki so brezhibno prepletali sproščen humor, naivno sentimentalnost in bridka spoznanja o trdosti realnosti, ki je kot grozeča senca prežala na mlade ljudi. Eden najboljših filmov na to tematiko, ki tudi po skoraj štirih desetletjih še vedno uspešno kljubuje zobu časa, je tudi Stand by Me režiserja Roba Reinerja, sicer adaptacija novele Truplo legendarnega Stephena Kinga, ki je predstavljala tudi enega od njegovih redkih izletov zunaj žanra trilerjev in grozljivk. Tako film kot novela spremlja skupino štirih fantov iz mesteca Castle Rock, ki se v zadnjih avgustovskih dneh leta 1959 odpravijo na dolgo potovanje skozi gozdove, da bi našli truplo pogrešanega vrstnika. Stand by Me je ganljiva in duhovita slika odraščanja, preden se odraščanje sploh začne; glavni junaki na potovanju skozi idilično podeželje, kjer ne manjka bega pred bližajočimi se vlaki in lokalnimi huligani, hkrati pa narava poskrbi, da se fantom čas nenadoma ustavi in nameni trenutke za refleksijo lastnih življenj, ki so bolj ali manj disfunkcionalna. Film poganja nepozabni ansambel tedanjih mladih igralskih upov (Wil Wheaton, River Phoenix, Corey Feldman in Jerry O’Connell), ki prepričljivo utelesijo deško ranljivost in razposajeni hedonizem glavnih juankov, njihovo potovanje do cilja, ki prinese bridko katarzo, pa je pospremljeno z odličnim izborom glasbe (poleg naslovnega zimzelenčka je film napolnjen s hiti iz konca 50. let), pristnim realizmom, toplim humorjem in povečini tekočo pripovedno nit, polno nostalgične sladkosti kot tudi grenke melanholije. Resda bi filmu koristilo še dodatne pol ure, da bi gledalec lahko dobil več vpogled v zasebna življenja osrednjih junakov, toda Stand by Me je navkljub temu še vedno eden najboljših generacijskih filmskih portretov. Nostalgična klasika 80. let, ki ostaja zimzeleno večna.

Akcijska komedija Nobody iz leta 2021 je v času, ko je čezlužniška filmska industrija zaradi pandemije covid-19 negotovo zrla v prihodnost, postala nepričakovana uspešnica, pa četudi je šlo zgolj za bledo in nedomiselno kopijo kultne akcije John Wick. Štiri leta kasneje smo bili pričakovano deležni nadaljevanja Nobody 2, ki je samo po sebi precej nepotrebno, saj je predhodnik dokaj smiselno zaključil svojo zgodbo in ni ponujal veliko prostora za razširitev zgodbe na način, ki ne bi izpadlo zgolj kot izgovor za kovanje hitrega zaslužka. Nadaljevanje znova sledi nekdanjemu najetemu morilcu Butchu (Bob Odenkirk, ki je še vedno v odlični formi), ki se z družino odpravi na počitnice v nekdanje letovišče iz mladosti, kjer pa po naključju stopi v navzkriž z lokalnimi predstavniki zakona in zloglasno kriminalno združbo, ki ima v lasti skoraj vso mesto. Nobody 2 predstavlja močno nadgradnjo predhodnika, saj se uspe osvoboditi spon močnega vpliva zgoraj omenjenih uspešnic o Johnu Wicku in mutira v neobremenjeno, preprosto in hedonistično akcijsko pustolovščino, katere moč se skriva v tem, da se ne pretvarja, da je kaj več kot zgolj zabava za preganjanje dolgčasa. Sproščen humor povečini zadane v polno, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam (med vsemi velja omeniti sicer rahlo neizkoriščenega veterana Christopherja Lloyda), najbolj svetla točka filma pa so kakopak vznemirljivi akcijski prizori, ki so sicer še vedno rahlo risankasti, vendar pa njihova zmes krvave brutalnosti in osupljive akrobacije prepreči, da bi film zapadel v neumno pretiravanje. Zgodba filma je kakopak predvidljiva in površinska, vendar se Nobody 2 s tem niti ne obremenjuje; vse, kar si film dejansko želi, je to, da pošlje gledalčeve možgane za slabo uro in pol na pašo. In včasih je to tudi vse, kar gledalci potrebujemo.