Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ameriški filmar Adam Carter Rehmeier, danes najbolj poznan po kultni črni komediji Dinner in America iz leta 2020, je svojo kariero začel dobesedno na dnu; z mikroproračunsko in v gverilskih razmerah posneto psihološko grozljivko The Bunny Game, ki je ob izidu dvignila nemalo prahu zaradi svoje kontroverzne vsebine, grafičnih prizorov spolnega in sadističnega nasilja nad ženskami ter med drugim povzročila, da je bilo zaradi strogih cenzorskih pravil v Veliki Britaniji njeno predvajanje onemogočeno. Slednji podatek se zdi rahlo nenavaden, saj pričujoči film ne vključuje niti kapljice krvi ali kakršnegakoli gravža, na kar pa Rehmeier niti ne cilja; njegov namen je prikazati travmatični vsakdan uličnih prostitutk, ki so obsojene na življenje v svetu brutalnega nasilja, odvisnosti in seksualne eksplotacije. Zgodba film je zelo skromna; mlado prostitutko Bunny (Rodleen Getsic), ki jo prvič uzremo med eksplicitnim prizorom nasilne felacije, ugrabi psihopatski Hog (Jeff Renfro), jo s svojim tovornjakom odpelje v puščavo in jo več dni zverinsko muči, dokler je na koncu ne preda novi stranki. The Bunny Game je tiste vrste film, katerega je lažje občudovati kot pa dejansko gledati; umazani realizem, groba vizualna podoba in izbor agresivne glasbe film začinijo z močno dozo grobega in umazanega realizma, vezno tkivo pa predstavlja požrtvovalna igralska predstava Gesticove, ki je sicer nekdanja prostitutka in je režiserju pomagala pri pripravi scenarija, ki temelji na njenih resničnih izkušnjah s strankami (med drugim naj bi bila celo trikrat ugrabljena). Ta pristop filmu doda za takšno vrste zgodbo potrebno avtentičnost in iskrenost, vendar pa je The Bunny Game še vedno bolj frustrirajoč kot pa pretresljiv izdelek, saj se mu pozna pomanjkanje zgodbe, ki bi bila za gledalca zanimiva; navkljub skromni dolžini ure in 15 minut je film obupno razvlečen, dogajanje kmalu preide iz šokantnega v monotono ponavljanje in odprt konec ne dajejo veliko razlogov, da bi izdelek pustil trajnejši vtis. The Bunny Game je tako enako pogumen kot tudi prazen film.

“Amerika ima vkoreninjen strah pred revnimi,” razodene eden od radijskih napovedovalcev in s tem naslika grdo sliko ne zgolj sodobne Amerike, ampak sveta nasploh, ki je v primežu hladnega in tekmovalnega kapitalizma sklenil, da je revščina posledica posameznikove nesposobnosti in neiznajdljivosti, ne pa moralne degradacije in zgrešenosti sistema. Zdi se zelo vzpodbudno, da uspe takšno težko sporočilo najti pot v čezlužniško filmsko produkcijo; kriminalni neo-noir triler Night Always Comes daje vtis ostre satirične groteske na ravni Schumacherjevega kultnega filma Falling Down, saj imamo v obeh primerih opravka s posameznikoma, ki sta žalostna produkta odbodja mrhovinarskega kapitalizma, le da je Lynette (Vanessa Kirby), glavna junakinja pričujočega filma v režiji Benjamina Carona, odločena, da zaščiti svojo mamo in brata pred tem, da bi pristali na cesti. Zgodba, ki se odvije tekom ene same noči, spremlja Lynette pri napeti dirki s časom, ko skuša zbrati 25 tisoč dolarjev za nakup hiše, v kateri trenutno živi in je tik pred tem, da jo lastni proda boljšemu ponudniku. Caron z dobrim izborom glasbe, živahnim tempom in izpiljeno “nespečno” podobo velemesta uspešno zajame kaotičnost in suspenz Lynettintega teka za denarjem, pri tem pa obenem razvija družbeni komentar o poniževalnem eksistencialnem položaju predstavnikov iz obrobja, ki so za denar pripravljeni lagati, ropati in celo ubijati. Po pričakovanjih se srčika filma skriva v znova emocionalnem nastopu Kirbyjeve, ki dokaže, da je mnogo več kot zgolj lep obraz in prepričljivo upodobi lik utrujene in srčne ženske, ki mora prenašati grehe svoje družine in hkrati najti pot v boljšo prihodnost. Kot rečeno; Night Always Comes je odlično odigran in napet triler, ki pa z vidika družbene kritičnosti ne izbrusi svojega potenciala in ostaja rahlo nedorečen; Caron resda občasno servira nekaj udarnih razmišljanj o neprivilegiranosti družbenih obstrancev, vendar pa je dogajanje žal pogosto podvrženo rahlo formulaični vsebini in različnim žanrskim klišejem, ki so bili v vsebinsko podobnih filmih bistveno bolj dodelani. Night Always Comes je še vedno povsem zadovoljiv in kratkočasen triler, vendar pa bi v rokah bolj izkušene ekipe lahko postal mnogo več.