Režiser Mike Flanagan se je doslej resda gibal v žanru grozljivk, vendar pa je že večkrat uspel dokazati, da zna poleg strahu pri gledalcu zbuditi tudi pristne emocije. Slednje pride močno do izraza v njegovem zadnjem celovečercu, poetični fantazijski drami The Life of Chuck, posneti po istoimenski noveli priljubljenega pisca Stephena Kinga. Film, ki se odvija v nasprotnem kronološkem zaporedju, spremlja življenje naslovnega junaka od njegove smrti zaradi možganskega tumorja pri komaj 39. letih pa vse do otroštva, ko rosno mlad izgubi starše in pristane v oskrbi svojega dedka in babice, hkrati pa postopoma spoznava svojo identiteto in strast do plesa, za katero pa v svetu, ki se – po dedkovih besedah – vse vrti okoli številk in znanosti, ni veliko posluha. The Life of Chuck je brez kančka dvoma Flanaganov najboljši film; poglobljen, kompleksen, privlačno skrivnosten in predvsem katarzično emocionalen, ki bo vsakega, še tako ciničnega gledalca spravil na rob solza. Velja opozoriti, da se film ponaša s sprva zelo počasnim tempom (kar je pri Flanaganovih filmih sicer pogost pojav) in zgodbo, ki ji je težko slediti, še posebej v prvi tretjini, vendar pa je ta počasnost tudi bistvo pričujočega filma; gre za meditativno in emocionalno dramo, ki pritegne z domiselnim simbolizmom, toplim humorjem, navdihujočimi citati ter močno humanistično noto, ob kateri se bo gledalec mirne volje prepustil pravilom sveta, ki tiči nekje med resničnostjo in fantazijo. Poleg mojstrske režije, močnega scenarija in enega najlepših soundtrackov letošnejga leta je film napolnjen z igralskimi talenti, ki vsi po vrsti pustijo močan vtis; od Toma Hiddlestona, Chiwetela Ejioforja, Jacoba Tremblaya, Marka Hamilla pa vse do naratorja v izvrstni interpretaciji Nicka Offermana. Končni rezultat je poetična mojstrovina, ki se bo uvrstila na sam vrh najboljših filmov letošnjega leta.
