Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Če boste vprašali marsikaterega ljubitelja sedme umetnosti, vam bo med resnimi kandidati za najboljši film leta 2023 navedel romantično dramo Past Lives kanadske režiserke in scenaristke Celine Song. Izbira je vsekakor upravičena; Songova je navidez klišejski “romcom” zaplet o srečanju nekdanjih prijateljev iz otroštva, med katerima je ogromno nerazčiščenih čustev, zapakirala v melanholičen, duhovit in očarljiv portret intimnosti in kompleksnih medosebnih odnosov v modernih, vse bolj naspidiranih in odtujenih časih. Songova v podobni maniri nadaljuje tudi s svojim drugim celovečercem, romantično komedijo Materialists, ki se omenjenih tem dotika preko storitev za zmenke, kjer se ljubezen in medsebojna privlačnost merita s skoraj matematičnimi formulami in statističnimi predvidevanji. Osrednja junakinja filma je Lucy (Dakota Johnson), uslužbenka agencije za zmenke, ki je v svojem poslu zelo uspešna, četudi je sama zavezana – po lastnih besedah – prostovoljnem celibatu in večni samskosti… vsaj dokler ne sreča premožnega “popolnega” moškega Harryja (Pedro Pascal) in bivšega fanta Johna (Chris Evans), finančno podhranjenega gledališkega igralca, ki se mora preživljati z opravljanjem slabo plačane službe v gostinstvu. Povprečna romanca bi trojico kakpak nemudoma zapletla v nerodni ljubezenski trikotnik, kjer bi se Lucy odločala, kateri moški je bolj primeren zanjo, toda Singova romantične klišeje spretno podredi poglobljeni, prikupno zabavni in presenetljivo realistični študiji odnosov med ljudmi, ki sta jim misli na romantično zvezo ali večno samskost enako grozni. Materialists izvrstno secira blišč in bedo sodobnega “tržišča” z zmenki, pri tem pa nikoli ne zapade v naivnost ali osladni sentimentalizem, kar je zasluga tudi odličnih igralskih predstav (še posebej pohvale vredna je Johnsonova v eni od svojih najboljših vlog v karieri), domiselnega izbora glasbe in umirjenega tempa, ki dopušča, da zgodba zadiha s polnimi pljuči. Materialists resda ne dosega emocionalnega tobogana Past Lives, vendar gre še vedno za kvalitetno romantično komedijo za odrasle.

Sean Byrne je avstralski filmar, ki očitno preferira kvaliteto nad kvantiteto; v šestnajstih letih, odkar je prvič opozoril nase s črnohumorno srhljivko The Loved Ones, je posnel zgolj tri celovečerce; poleg že omenjenega še okultno grozljivko The Devil’s Candy in deset let kasneje še najnovejši projekt, pustolovsko grozljivko Dangerous Animals. Byrne tokrat ustvari svojevrstno kombinacijo psihološkega trilerja o serijskem morilcu in grozljivke z morskimi psi, ki pa so tokrat obstranski liki; ameriško turistko in surferko Zephry (Hassie Harrison) ugrabi psihopatski serijski morilec Tucker (Jai Courtney), ki svoje žrtve odpelje na odprto morje z namenom, da bi jih žrtvoval skupini morskih psov kot del sprevrženega rituala. Okvirni zaplet filma se morebiti zdi absurden, vendar pa ga (vsaj v prvi polovici) Byrne kompetentno razvije v napet in nepredvidljiv triler o preživetju, ki impresionira gledalca z razkošno vizualno podobo, dobrim tempom, močnim suspenzom in predvsem z odličnimi igralskimi predstavami, kjer še posebej navduši zlobno razigrani Courtney, katerega lik Tuckerja je toliko bolj privlačen, ker ga film ne obteži s pretiranjem razlaganjem njegove življenjske zgodbe in ga tako venomer ohranja diaboličnega in sadističnega. Škoda le, da film vsega razpoložljivega potenciala ne uspe popolnoma izkoristiti, kar je najbolj razvidno v drugi polovici, ki postane (pre)nasičena z raznimi žanrskimi klišeji; zgodba postreže z vse bolj za lase privlečenimi naključji, nelogičnostjo, neumnimi preobrati in predvidljivimi triki, še najbolj pa moti nenadna transformacija Zephry iz odločne, a ranljive surferke v neuničljivo mašino, ki zmore nadčloveške napor. Kar je resnično škoda, saj je Dangerous Animals vedno nevarno blizu tega, da postane odličen film, vendar ga vedno znova povleče nazaj kakšna neumnost ali predvidljivost. Navkljub tem napakam gre še vedno za dovolj napet in zabaven triler o preživetju, ki gledalcu za kratek čas zleze pod kožo.