Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V skladu z nadležnim trendom, da ponovni zagoni / nadaljevanja franšiz nosijo isto ime kot njihov prvi film, je tudi najstniški slasher I Know What You Did Last Summer dobil svojo moderno preobleko, ki pa se hkrati močno naslanja na zapuščino izvirnika iz leta 1997. Zgodba je znova postavljena v ribiško mestece Southport, kjer se skoraj tri desetletja po pokolu iz prvega dela postavlja nova prihodnost; prebivalci skušajo pustiti za seboj krvavo preteklost in znova ustvariti turistično meko, vendar pa ambiciozne načrte prekine skupina mladih (in neumnih), ki nekega večera povzročijo prometno nesrečo s smrtnim izidom. In četudi bi z nekaj zdrave pameti nastali konflikt razrešili v nekaj sekundah, se junaki odločijo zakriti sledi svojega zločina, leto dni kasneje pa postanejo tarča zamaskiranega morilca s kljuko, ki ve, kaj so zagrešili lansko poletje. Nova različica slasherja I Know What You Did Last Summer je v osnovi predvidljiva kopija izvirnika z manjšimi kozmetičnimi popravki kot so bolj brutalne usmrtitve, kar je za vsak slasher dobra novica, ter zanašanje na nostalgijo, ki pa tokrat ni preveč moteče, saj se film zapuščine predhodnika (nadaljevanje I Still Know What You Did Last Summer je omenjeno zgolj v eni zelo posrečeni šali) dotika spoštljivo in s presenetljivo mero ironičnega humorja. Povrhu tega pa je vedno veselje videti povratnike kot sta Freddie Prinze Jr. in predvsem še vedno čudovita Jennifer Love Hewitt, ki znova zasije v vsakem prizoru, pa četudi je v filmu dejansko prisotna za nekaj minut. Žal pa film zunaj nostalgičnega mežikanja ne ponudi veliko, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost; novi liki so odvratno dolgočasni in neumni, zgodba je – verjemi ali ne – še bolj neumna kot v prvem delu in verjetno največji greh filma je njegov zaključek, ki je – milo rečeno – ne zgolj nedodelan, ampak po svoje žaljiv do zapuščine izvirnika. I Still Know What You Did Last Summer je film, ki bo najbolj pritegnil pozornost tistih, ki so še vedno nostalgično navezani na prvi del, za kaj več pa mu primanjkuje domiselnosti in drznosti.

“Lahko noč in srečno,” je bil znameniti pozdrav, s katerimi se je od svojih gledalcev poslovil novinar Edward R. Murrow (1908-1965), ki se je javnosti najprej zapisal v spomin kot vojni dopisovalec, kasneje pa se je zapletel v javni ideološki obračun z zloglasnim ameriškim senatorjem Josephom McCarthyjem. Slednji je v 50. letih igral vlogo vodilnega moža v boju zoper komunizem in s svojimi pogosto moralno spornimi in nekonvencionalnimi metodami sprožil simbolični “lov na rdeče čarovnice”, ki pa je pod krinko skrbi za varnost države za seboj pustil mnogo uničenih življenj. To obdobje, ki je iz Murrowa ustvarilo borca za novinarsko avtonomijo in človekove pravice, pokriva zgodovinski dramski triler Good Night, and Good Luck, sicer drugi režijski poskus igralca Georga Clooneyja, ki je v nastajanje filma vložil ogromno truda, kar se tudi pozna na končnem izdelku; film v slabi uri in pol gledalca informativno in tekoče pelje skozi ozadje enega od najbolj razvpitih javnih obračunov v zgodovini Amerike, hkrati pa postavi nepričakovano ganljiv spomenik moči televizijskega novinarstva in predvsem dejstvo, da tega poklica nikoli ne smemo jemati za nekaj samoumevnega ali odvečnega. Četudi je film posnet v konvencionalnem retro stilu noirovskim dram iz 40. in 50. let, so njegovi vizualni in vzdušni minimalizem, Clooneyjeva neverjetna osredotočenost na vsako podrobnost ter všečna obuditev prvega desetletja paranoične povojne Amerike preveč privlačni, da bi se jim gledalec lahko uprl. Seveda pa film ne bi stal na dveh nogah brez izvrstnih predstav zvezdniškega igralskega ansambla, kjer poleg fenomenalnega Davida Strathairna navdušijo še Clooney, Robert Downey jr., Patricia Clarkson, Frank Langella in Jeff Daniels. Zdi se, da v današnjih časih, ko je novinarstvo vse bolj razvrednoteno (kar je delno krivda tako na strani novinarjev kot tudi gledalcev) in je njegova avtonomnost ogrožena kot še nikoli doslej, je ogled filma Good Night, and Good Luck nujen in namenjen temu, da svari pred izumrtjem kritične besede.