Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Leto 1977. Disko vročica je na vrhuncu in z njo tudi pornografska industrija, ki je postala del filmskega mainstreama. V njej se naključno znajde tudi 17 – letni natakar Eddie (Mark Wahlberg), ki v nočnem klubu, v katerem je zaposlen, trči ob vplivnega pornografskega filmarja Jacka Hornerja (Burt Reynolds), ki v njem prepozna nov talent; je mlad, izredno dobrega videza in je hkrati lastnik nenormalno velikega penisa. Eddie, ki se preimenuje v zvezdniškega Dirka Digglerja, zelo hitro postane najbolj vroče ime industrije za odrasle, vendar kmalu na vrata potrkajo 80. let s spremenjenimi trendi; pornografija se začne seliti na video tržišče, Eddie pa začne zaradi neodgovornega hedonističnega načina življenja in odvisnosti od drog izgubljati nadzor nad samim seboj. Boogie Nights, drugi celovečerec enega najbolj vplivnih filmarjev 20. in 21. stoletja Paula Thomasa Andersona, je v svojem bistvu epska tragikomedija o mladem človeku, ki (pre)hitro doseže vrh sveta in še hitreje zgrmi proti dnu; takšne zgodbe so v sedmi umetnosti pogoste, vendar pa Anderson svojemu enako razkošnemu kot tudi čustvenemu eposu doda stilsko dovršen in avtentičen prikaz zlatega obdobja pornografije na prehodu iz 70. v 80. leta, pri tem pa ga bolj kot golota oz. njena fetišizacija zanimajo družbene posledice, ki jih je prinesel disko razvrat. Ta pristop se mu vsekakor dobro posreči, še posebej po zaslugi osupljive zvezdniške zasedbe (poleg Wahlberga in Reynoldsa blestijo še Julianne Moore, John C. Reilly, William H. Macy, Heather Graham in Don Cheadle), seksi soundtracka, izredno ostrega črnega humorja ter večplastne zgodbe, ki kompetentno prepleta osebno noto in družbeni komentar. Film sicer ne spada med Andersonove mojstrovine, še posebej zaradi nekaterih neizkoriščenih igralcev (Phillip Seymour Hoffman) ter poglobljenosti zgodbe, ki bi v drugačnem formatu (npr. kot miniserija) gledalca še bolj očarala. Navkljub temu je Boogie Nights eden od najbolj prepoznavnih in udarnih filmov 90. let, ki je začrtal kariero tedaj vzpenjajočega se Andersona.

Zgodba temačnega trilerja The G spada v kategorijo saj ni res, pa je in razgalja groteskno skorumpiranost in nemoralnost sistema; film namreč temelji na podlagi resničnih prevar v ameriškem pravnem sistemu, ki omogočajo, da se upokojencem, ki ne morejo več skrbeti zase, po hitrem postopku dodelijo skrbniki, ki svoje “stranke” dobesedno zaprejo v dom in nato poberejo celotno njihovo premoženje. Ta usoda doleti tudi glavno junakinjo pričujočega filma; Ann (Dale Dickey) je starejša ženska s skrivnostno preteklostjo, ki zaradi hudih težav z alkoholom pogosto zanemarja svojega hudo bolnega moža, hkrati pa je odtujena od ostale družine z izjemo vnukinje Emme, ki ji edina stoji ob strani. Slednja je postavljena pred hudo preizkušnjo, ko nekega dne Ann in njenega moža dodelijo v oskrbo moškemu, ki dvojico zapre v zanemarjen stanovanjski objekt in skuša najti domnevno visoko vsoto denarja, ki jo Anna skriva pred vsemi. The G režiserja in scenarista Karla R. Hearna spretno pilotira med konvencionalnim neo-noir trilerjem in ostro socialno dramo, ki ponuja shrljiv vpogled v žal pogosto zamolčano problematiko “legalnega” sistemskega izvajanja nasilja nad starejšimi. Zgodbo, zaznamovano z vzdušno temačno atmosfero in zanimivimi preobrati, poganja predvsem izvrstna (in predvsem drzna) igralska predstava veteranke Dickeyjeve, ki dobro utelesi robustnost in čustveno otopelost glavne junakinje. Četudi ima film nekaj manjših težav z nedorečenostjo in občasno nevmesnimi stranskimi zgodbami, se ta vedno uspe držati nad povprečjem zaradi svojega iskrenega in brutalno zastrašujočega pristopa do problematike, ki bi jo marsikateri drug režiser izkoristil za namene solzave melodrame. The G je upravičeno jezen film, ob katerem gledalci zgolj prestrašeno obmolknejo.