Potem, ko se je stripovski imperij DC-jevih superherojev v zadnjem desetletju na velikem platnu zaradi številnih nepremišljenih odločitev samouničil, je James Gunn, dosedaj najbolj znan po svoji izredno uspešni trilogiji Marvelovih antijunakov Guardians of the Galaxy, ambiciozno prevzel krmilo omenjenega imperija in napovedal njegovo popolno prenovo za filmsko občinstvo. Prvi korak je bil storjen s filmom Superman, vnovično obuditvijo najbolj ikoničnega junaka iz DC-jevih stripov, ki pa se proti pričakovanjem ne posveča rojstvu in odraščanju Kal-ela oz. Supermana, izgubljenega dečka iz planeta Kripton, ki ga na našem planetu posvojita zakonca Kent. Gunnov Superman (David Corenswet) se pravzaprav začne tri leta po tem, ko se je ta razkril svetovni javnosti in tri tedne, ko je z ustavitvijo vojaškega konflikta v eni od zavezniških držav stopil na prste milijonarju Lexu Luthorju (Nicholas Hoult), ki se želi okoriščati s prodajo orožja. Gunnov Superman je zelo očiten poklon Donnerjevi filmski klasiki iz leta 1978, v kateri je Supermana odigral legendarni Christopher Reeve; v ospredje sta potisnjena topel humor in navihan avanturistični ton, ki se nikoli ne jemlje preveč resno, eksotične lokacije pa kar pokajo od živih barv ter pristne punkrockerske energije, ki je Supermanu že od nekdaj pisana na kožo. Vzdušju primerno so energične tudi igralske predstave, kjer Corenswet prepričljivo utelesi Supermanovo moč in ranljivost, še toliko boljši pa je očarljivo hudobni Hoult kot Luthor. Škoda le, da je preostala igralska zasedba bolj ali manj neizkoriščena, kar je posledica največje težave, s katero se srečuje pričujoči film; prenasičenost. Gunnov film je z vsebinskega vidika popolna zmeda, ki kaotično skače od enega zapleta do drugega, ne da bi ob tem ohranil trdno vezno tkivo. Po domače povedano; Superman izgleda, kot da je Gunn posnel tri filme o Supermanu, iz njih naključno pobral nekaj scen in jih potem zlepil v nov film, ki je na trenutke resda duhovit in očarljiv, pogosto pa zbegan in brezciljen. Končni rezultat je izdelek, ki bo zaradi obilice humorja in optimističnega duha navdušil publiko, pa četudi ta večino časa ne bo znala pojasniti rdeče niti dogajanja pred seboj.
