Alena Mornštajnová: Gozd v hiši

Če bralec dobi v roke roman češke pisateljice Alene Mornštajnové, mu je jasno, da ne bo bral lahkotnega razvedrila; avtorica je namreč znana po pogosto temačnih in pretresljivih zgodbah, ki odkrivajo nekatere najbolj travmatične družbene rane, ki so hkrati na tak ali drugačen način povezane s krvavo polpreteklo češko zgodovino, še posebej obdobja t.i. svinčenih časov komunizma. Njen zadnji roman Gozd v hiši je s tega vidika posebnost, saj se njegova zgodba sicer še vedno odvija v preteklosti, vendar ob koncu prejšnjega stoletja, na pogorišču razpadle Sovjetske zveze in ostankov nekdanjega režima. Na naslovni strani pričujočega knjige je beseda gozd ironično prečrtana in nadomeščena z grozo, kar bralcu služi kot namig, v kakšno zgodbo se spušča; v temačno in pretresljivo pripoved o težavnem odraščanju deklice, katere oče je med hudimi poplavami izginil neznano kam, zato živi v hiši tik ob gozdu s svojo zbegano materjo, ki se po očetovem izginotju prepušča popivanju, čustveno otopelim dedkom in babico, ki izkoristi vsako priložnost za poniževanje svoje hčerke in vnukinje. Deklica se pred vsakodnevnim nasiljem, prepiri in osamljenostjo zateka v branje knjig in pogovorom s svojo namišljeno prijateljico Moniko, toda gozd, ta simbolični spomenik groze vse bolj pritiska na njeno psiho.

Mornštajnová se je z romani Hana, November in Tiha leta izkazala kot mojstrica grobega realizma, v katerega vnaša nenavadno liričnost in s tem pogosto temačnim zgodbam o nasilju, brezupu in revščini dodaja odtenek pozabljene lepote in simboličnega upanja. V primeru romana Gozd v hiši ni nič drugače; pisateljica v svojem značilnem slogu opisuje pretresljivo odraščanje nerazumljene in venomer izobčene deklice, ki je podvržena hudim psihičnim zlorabam, krivičnim obtožbam in iskanjem upanja v svetu, ki ji tega ne omogoča. Oznaka grozljivka je za pričujočo knjigo več kot primerna, saj je ozračje romana pogosto kafkovsko temačno in zadušljivo, zlovešča prezenca naslovnega gozda pa je portretirana kot orjaška grozljiva sila, ki sesuva notranji svet glavne junakinje, v zadnji tretjini pa postane otipljiva in žal še prepogosta groza marsikaterega otroka. Mornštajnova se tudi tokrat izkaže kot pisateljica, katere besede naznanjajo tako strah kot lepoto, hkrati pa ne prisegajo na sentimentalnost, naivnost in poenostavljenost družbenih problemov, ki bodo morebiti ostali večno aktualni. K temu dodajmo še neverjetno berljivost, vsebinsko iskrenost in jezikovno razkošje, kar skupaj tvorijo še eno mojstrovino sodobne češke književnosti.

Gozd v hiši je še en čudovito spisan, vendar zastrašujoče okruten roman češke literarne velikanke.

Rating: 5 out of 5.

Lizzie Lazarus (2024)

Rating: 7 out of 10.

Lizzie Lazarus, minimalistična črnohumorna grozljivka, je bila posneta za skromnih sto tisoč dolarjev, vendar pa že v uvodnem prizoru kaže močne ambicije, da bi gledalcu pričarala prav posebno izkušnjo; vidimo namreč mrtvo mlado dekle (precej očitno je, da gre za naslovno Lizzie), ki leži ob potoku in v kamero prepeva melanholično pesem o smislu življenja. Uvod bo za marsikaterega gledalca zavajajoč, saj bi dobil občutek, da bo priča muzikalu, vendar temu ni tako; film režiserja in scenarista Aviva Rubinsteina je zgodba o Bethany, Lizzijini sestri in Eliju, njenem bivšem fantu, ki nekega poletnega večera leta 1990 hodita po temnem gozdu in za seboj vlečeta truplo nesrečne pokojnice, ki je umrla v prometni nesreči, četudi je Eli prepričan, da je storila samomor. Njun namen je pripeljati Lizzie na prav poseben kraj v gozdu, kjer bi jo obudila od mrtvih, njuna pot do cilja pa je pospremljena s pikrimi dialogi in neprestanim izogibanjem zaljubljenim parom in lovcem. Lizzie Lazarus se (verjetno tudi zaradi nizkega proračuna) oklepa minimalističnega pristopa; v filmu nastopata zgolj dva lika, dogajanje je omejeno na tavanje po gozdu, večino časa pa smo namesto akcije priča pogovorom med Bethany in Elijem, ki so polni prikupnega črnega humorja ter presenetljivo ganljivih in poglobljenih razmišljanj o tem, kako dobro lahko poznamo ljudi, ki jih imamo najraje in zakaj je preskakovanje na meji med življenjem in smrto vedno tvegana kupčija. Ta pristop se filmu nepričakovano dobro obrestuje in končni rezultat je simpatični žanrski eksperiment z dobrim smislom za humor, vzdušno surrealno atmosfero in ambicioznimi idejami, ki pogosto zadanejo v polno. Je film občasno razvlečen? Absolutno. Ali njegovo sporočilo prinaša karkoli prelomnega? Nikakor. Pa vendar je Lizzie Lazarus povsem spodobna poslastica za tiste, ki hrepenite bo malce drugačnih gledalski izkušnji.