Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Maika Monroe se je tekom let upravičeno uvrstila med kraljice modernega krika, saj ima za seboj impresivno število kvalitetnih trilerjev / grozljivk, ki so gledalcem zlezli pod kožo, njena močna prezenca in obrazna mimika pa pustijo močan vtis tudi vsebinsko šibkejših filmih. ZF srhljivka Significant Other spada med slednje, četudi je daleč od slabega filma; uvodoma smo priča padcu nenavadnega objekta iz vesolja, ki nasilno vdre v naravo prostranih gozdov, kamor se kmalu zatem odpravi mlad par Ruth in Harry in nehote odkrije čudno nezemeljsko tvorbo, ki lahko prevzame človeško obliko. Režiserja Dan Berk in Robert Olsen, ki sta pred leti navdušila s črnohumorno grozljivko Villains, v kateri je prav tako blestela Monrojeva, se s filmom Significant Other oklepata zapleta klasike Invasion of The Body Snatchers, le da na bistveno manjšem proračunu in z zgodbo, ki je bolj psihološko naravnana in pušča velika prostora za interpretacijo. Čudovite podobe neokrnjene narave, znova odlična igra Monroejeve, všečna osrednja lika, potrpežljiv tempo in presenetljivo močan suspenz so glavne odlike prve polovice filma, ki pa žal ne pridejo do izraza v preostanku zgodbe. Druga polovica, ki skuša razložiti dogajanje in postreči z nekaj šokantnimi preobrati, se hitro zateče v pretiravanje in čudno prepletanje elementov telesne grozljivke, ZF trilerja in črne komedije, še posebej slednja pa se zdi najbolj nevmesna v sicer resni in temačni zgodbi. Significant Other je tako daleč od presežka, pa vendar ponudi dovolj napetih trenutkov, pospremljenih z dobro igro, da se gledalec nikoli ne počuti ogoljufanega ali zdolgočasenega.

Britanski režiser Ken Russell je leta 1971 šokiral svet s psihološko religiozno grozljivko The Devils, ki je bila močno navdihnjena z resničnimi izbruhom masovne histerije v francoskem mestecu Loudun leta 1634; v bližnjem samostanu naj bi duhovnik Urbain Grandier zapeljal vrsto nun reda uršulink, vodja samostana Mati Ivana Angelska pa je duhovnika obtožila čarovništva in obsodila na smrt. Russellov film sicer ni prvi, ki se je dotaknil omenjenega incidenta, temveč se je tega podviga desetletje pred tem lotil poljski filmar Jerzy Kawalerowicz s klasiko Mother Joan of the Angels. Najvidnejša razlika med obema filmoma je ta, da je Kawalerowiczeva srhljivka zgolj delno navdihnjena z resničnim zgodovinskim ozadjem in si kot taka privošči ogromno umetniške svobode; dogajanje je kakopak prestavljeno iz Francije na Poljsko, zgodba pa se odvija štiri leta po smrti omenjene duhovnika, ko naj bi demonsko zlo še vedno strašilo za zidovi odročnega samostana, kamor prispe idealistični duhovnik Jozef z namenom, da bi raziskal domnevno obsedenost tam živečih nun. Mother Joan of the Angels se za razliko od Russellovega filma ne zanaša toliko na šok in gnus, ampak zgrabi gledalčevo pozornost z močno ekspresivno igro, vrhunsko temačno atmosfero, čudovito črno-belo fotografijo in briljatno spisanimi dialogi. Pohvalno je tudi to, da se Kawalerowicz z enako mero odrezave provokacije kot tudi umetniške subtilnosti loteva večno aktualnih problematik obstoja dobrega in zlega, toleriranja nasilja v imenu religije in vprašanja o tem, kako vera vpliva na posameznikovo dojemanje zunanjega in notranjega sveta. In četudi Kawalerowicz uporablja motiviko, ki se je kasneje pojavljala v številnih filmih o demonskih obsedenostih, hkrati ohranja visok nivo zgodovinske avtentičnosti, kar zgodbo naredi še bolj strašljivo. Mother Joan of the Angels je upravičeno eden od najboljših poljskih filmov vseh časov.