The Coffee Table (2022)

Rating: 5.5 out of 10.

Kje je zdrava meja med komedijo in tragedijo? Kako daleč lahko seže humor, preden se spremeni v nekaj bistveno bolj grenkega? Mnogi bi trdili, da komedija ne bi smela poznati omejitev, da je zanjo dovoljeno vse, kar sicer drži, toda tudi to seganje “predaleč” mora biti izpeljano z določeno mero občutka za sofisticiranost. Slednje je vsekakor glavni cilj izredno črne komedije The Coffe Table španskega režiserja Cayeja Casasa, o kateri vsebini je najbolje vedeti čim manj; omeniti velja zgolj to, da se zaplet vrti okoli domnevno nezlomljive mizice, ki jo kupita Jesus in Maria, zakonski par z novorojenčkom, ki pa jima prinaša več skrbi kot pa veselja. Casasov film se ne boji preizkušati gledalčevega potrpljenja in zgodbo začiniti z mnogimi občutljivimi problematikami kot so bremena starševstva, nenaklepni umor in pedofilija, vzdušje filma pa venomer visi med temačnim in grotesknim. Takšen pristop je vsekakor tvegan, vendar po svoje občudovanja vreden, še posebej v današnjih časih, ko sta politična korektnost in moralno čiščenje vsebin postali stalnica v vseh vejah umetnosti. Filmu hkrati ni moč očitati napak s tehničnega vidika; je kompetentno posnet, dobro odigran in v prvi polovici nabit z močnim suspenzom, pa četudi je dogajanje omejeno na majhno stanovanje, ki poskrbi za venomer klavstrofobično vzdušje. Žal pa ima The Coffee Table dve usodni napaki; prva je ta, da za črno komedijo preprosto ni dovolj smešen, druga pa njegov izredno antiklimatski in lenobno izpeljan konec, ki niti slučajno ne poplača gledalčevega truda. Nasploh se zdi, da je Casasov film bolj napeljan k prazni provokaciji kot pa dejanskemu humorju, ki v drugi polovici skoraj popolnoma izgine iz zgodbe. Drugače povedano; The Coffe Table vsekakor uspe gledalca spraviti v nelagoden položaj, vendar pa od tod naprej ne ve, kaj bi počel sam s seboj. Končni rezultat je črna komedija, ki je bolj črna kot pa komedija.

Queer (2024)

Rating: 8 out of 10.

Potem ko se je Luca Guadagnino s športno dramo Challengers rahlo približal filmskemu “mainstreamovskemu” občinstvu, je s svojim naslednjim projektom samozavestno stopil nekaj korakov nazaj; Queer, adaptacija kultne novele ameriškega postmodernističnega pisatelja in glasnika beatniške generacije 60. let Williama S. Burroughsa, predstavlja Guadagninov najbolj oseben in ambiciozen projekt v karieri, saj ga je snoval že od svojih zgodnjih dvajsetih let. Tako knjiga kot film sledita družbenemu izobčencu in odvisniku od mamil Williamu Leeju (gre sicer za Burroughsov psevdonim), ki živi v Mexico Cityju in se hedonistično prepušča popivanju, drogiranju in spolnim odnosom z moškimi. Ko njegovo pozornost zbudi mnogo mlajši Eugene, se z njim spusti v strastno razmerje in ga povabi na potovanje po Južni Ameriki, da bi našla mistično rastlino, ki naj bi okrepila posameznikove telepatske sposobnosti. Burroughsova literarna zapuščina je vse prej kot hvaležen material za filmsko adaptacijo, kar je dosedaj uspelo zgolj Davidu Cronenbergu z eksperimentalno mojstrovino Naked Lunch, zato je bil Guadagnino pred precej zahtevnim projektom, ki bo vsekakor močno razdelil občinstvo. Queer je psihadeličen, morbidno poetičen in nenavadno strukturiran umetniški film, ki ne ponuja klasične zgodbe z zapletom; Guadagnino Leejevo odisejado gradi na pogosto surrealni atmosferi, brezciljnem tavanju, glasbenem koktejlu funka in grunga ter groteskni simboliki, ki je pogosta za Burroughsova literarna dela. Potovanje brez jasnega cilja bo za marsikoga frustrirajoče in dolgočasno, medtem ko se bodo oboževalci Burroughsovega opusa vsekakor počutili kot doma, saj Queer vzorno sledi srčiki njegovega ustvarjanja, skeptikom pa bodo še vedno ostali čudovita vizualna podoba, izvrstna glasba in predvsem ganljiva predstava Daniela Craiga v glavni vlogi, ki je vredna oskarjevskih nominacij. Nenazadnje pa je tudi občudovanja vredno, da je Guadagnino na višku svoje popularnosti ustvaril film, ki bo najverjetneje močno delil okuse občinstva.