Emilia Perez, hibrid črne komedije, kriminalke in muzikala vsaj na papirju ponuja sestavine za edinstveno gledalsko izkušnjo. Film sledi neuspešni odvetnici Riti (Zoey Seldana), ki jo nekega večera ugrabi zloglasni vodja mehiškega kartela Juan Del Monte (Carlos Gascon) z namenom, da bi mu pomagala na zakonit način financirati operacijo spola, nekaj let kasneje pa skuša Juan, zdaj znan pod imenom Emilila Perez, ne zgolj navezati stik s svojo odtujeno družino, ampak voditi aktivistični boj zoper mehiške kartele in poiskati številne pogrešane žrtve njihovih umazanih poslov. Film francoskega režiserja Jacuqesa Audiarda s svojim eksperimentalnim pristopom do žanra muzikala več kot očitno sledi duhu očarljive bizarke Annette izpred nekaj let, hkrati pa se poslužuje fascinantne ideje, da transspolnost ne predstavlja zgolj fizične spremembe spola, ampak tudi simbolični zaključe krvave preteklosti vodje kartela, ki se sedaj želi odkupiti za svoje pretekle zločine. Toda ideje same po sebi še ne naredijo dobrega filma in Emilia Perez je na nek morbidni način fascinantna, povečini pa negledljiva, nekoherentna, dolgočasna in žaljiva filmska katastrofa, ki zlorabi občutljive tematike kot so transspolnost in mehiška vojna z narkokarteli kot nepomembno kuliso praznoglavega in srhljivo eksplotacijskega kiča. Zgodba filma je polna lukenj in se niti ne trudi zakrpati ali pojasniti številnih nelogičnosti in idiotskih naključij, igralske predstave so z izjemo Zoe Saldane sila povprečne, glasbene točke pa v povezavi z okvirno zgodbo pogosto izpadejo vsiljeno in nepomembno. A tisto, kar pri pričujočem filmu najbolj boli, je to, da Audiard več kot očitno nima niti najmanjšega pojma o tematikah, ki jih skuša obravnavati, še posebej o Mehiki in njeni kulturi, ki sta prikazani na ravni spisa lenobnega osnovnošolca. Emilia Perez je ekvivalent človeka, ki se ošabno napihuje in skuša vse okoli sebe prepričati, da poseduje vso svetovno znanje, vendar se hitro izkaže, da zbolj blefira.
