Oddity (2024)

Rating: 9 out of 10.

Če bi v zadnjem desetletju iskali filmsko grozljivko, ki bi si zaslužila bistveno več pozornosti, je to vsekakor Caveat, celovečerni prvenec britanskega režiserja Damiana Mc Carthyja; zastrašujoč, klavstrofobičen in atmosferičen nadnaravni triler je vnesel ogromno svežine v žanr grozljivk in tistim gledalcem, ki so mu dali priložnost, pričaral nepozabno izkušnjo. Po več kot štirih letih se Mc Carthy vrača s svojim drugim filmom, ki služi kot ambiciozna in provokativna nadgradnja predhodnika; Oddity je namreč na površju še en nadnaravni triler, ki pa mu Mc Carthy doda ščepec klasičnega detektivskega misterija z obilico izvrstnega suspenza in sofisticiranega črnega humorja. Glavna junakinja filma je slepa jasnovidka Darcy (elegantna Carolyn Bracken), ki skuša preboleti nenadno smrt svoje sestre dvojčice Dani, ki je bila še nedolgo nazaj poročena s Tedom, uglednim psihiatrom, s katerim se je preselila v idilično hišo na podeželju, vendar jo kmalu zatem brez pravega razloga umori eden od Tedovih pacientov. Darcy, ki je prepričana, da se za zločinom skriva nekaj več, se nekega dne nenajavljeno pojavi pri Tedu, ki si je medtem že našel novo partnerko in začne na lastno pest raziskovati ozadje tragedije. Oddity ne bi mogel imeti bolj primernega naslova, saj gre za res “čudaški” film, vendar v najbolj pozitivnem pomenu besede. Mc Carthy se znova izkaže kot mojster vzpostavljanja nenavadno napetosti in vzdušne atmosfere, kombinacija obojega pa ustvari cel kup prizorov, ob katerih bo gledalcu od neprijetnega pričakovanja zastal dih. Režiser si pri tem pomaga tudi z odlično glasbo, pogosto nepričakovano duhovitimi dialogi in skromnim, vendar izvrstnim igralskim ansamblom. Film od gledalca resda zahteva nekoliko več potrpljenja kot sicer, vendar se splača vztrajati vse do šokantno zabavnega konca, kjer si Mc Carthy resnično privošči prebrisano hudobijo, ki zbuja tako smeh kot strah v popolni kombinaciji. Oddity je brez kančka dvoma ena najboljših grozljivk letošnjega leta.

Trap (2024)

Rating: 4 out of 10.

M. Night Shyamalan se je letos očitno odločil postati eden od nosilcev glorifikacije hollywoodskega nepotizma; najprej je kot producent pomagal svoji hčerki Ishani Night Shyamalan pri njenem celovečernem prvencu, generični strašljivki The Watchers, nato pa je šel še korak dlje in svoj najnovejši film, psihološki triler z naslovom Trap, izkoristil za precej nesubtilno in štorasto promocijo glasbene kariere njegove druge hčerke Saleke Night Shyamalan. Slednja odigra samo sebe oz. priljubljeno pop divo Lady Raven (na ciničen način bi njen lik označili za cenen klon Taylor Swift), ki nastopi na koncertu v Philadephiji, katerega se med drugim udeleži gasilec Cooper (Josh Hartnett) s svojo hčerko Riley. Med koncertom Cooper opazi nenavadno veliko število policistov in izve, da policija pripravlja past za razvpitega serijskega morilca, ki se naj bi udeležil koncerta. In v nasprotju z večino Shyamalanovih filmov, ki šele v zadnji tretjini postrežejo z usodnim preobratom, je tokrat že po prve četrt ure razkrito, da je morilec nihče drug kot Cooper, kar se zdi domiselna premisa, še posebej, ker filmi o serijskih morilcih pogosto ne razvijajo zgodbe iz klavčeve perspektive. In priznati je treba, da je prva polovica filma obetavna; Hartnett je duhovito hudoben v dvojni vlogi skrbnega očeta in preračunljivega psihopata, dogajanje pa je pospremljeno z dovolj močnim suspenzom, da ob njem gledalec pozabi na številne nelogičnosti in luknje v zgodbi. Žal pa se v film nekje na polovici začne hitro sesuvati vase in se predvsem v zadnji tretjini spremeni v nefokusirano, razvlečeno in vse bolj idiotsko katastrofo s toliko vprašanji, da jih je težko strniti v par vrsticah. Shyamalan v svojem značilnem pretencioznem stilu servira eno žaljivo neumnost za drugo in se niti ne trudi, da bi prikazana zgodba pridobila na smislu, še bolj nadležno pa je spoznanje, da je Trap posnel kot izgovor za promoviranje hčerkine glasbene kariere. Seveda ni nič narobe s tem, če želi oče pomagati hčerki pri doseganju ciljev, vendar pa naj to ne počne na račun gledalcev in njihovega potrpljenja.