“Joški in kri. To še preživi v kapitalizmu,” dahne Mouse (Hayley Law), eksotična plesalka v kabarejskem baru in avtorica krvavih pornografskih stripov, ki jih nihče ne bere. Mouse ne bi mogla biti bolj tipična predstavnica osebe, potisnjene na rob družbe, kjer se mora soočati z agresivnim zobovjem sodobnih časov, kjer si z denarjem lahko kupiš vse, celo življenje. In ko neznano kam izgine njena sodelavka Doe-Eyes, se jo Mouse odloči poiskati, saj ne njena delodajalka, še manj pa policija, nimajo motivacije iskati pogrešano plesalko. Toda bolj ko se Mouse prebližuje resnice o izginotju, bolj se začne razkrivati umazana podoba mestne elite, ki dostojanstvo in spoštovanje zamenja za dekadenco in perverzni nihilizem. Že nekaj minut v družbi filma Door Mouse dajejo vedeti, da imamo opravka s stilsko dovršenim, strupeno duhovitim in kratkočasnim neo-trilerjem, ki med drugim kompetentno prepleta elemente igranega filma in stripovske animacije; izpiljena vizualna podoba s poudarkom na neonskih lučeh in temačnih urbanih lokacijah pripomore k odlični atmosferi, slednja pa je še dodatno obogatena s posrečenim smislom za humor in nikoli upehajočim živahnim tempom. Film hkrati poganja odlična Lawova v glavni vlogi, ki s svojo hladno prezenco spominja na zgodnje nastope Aubrey Plaze, vendar pa liku Mouse doda veliko dimenzije, da ta ne izpade nezanimivo in zoprno, kar velja za skoraj vse nastopajoče v filmu. Door Mouse morebiti še najbolj šepa pri podajanju družbenega komentarja o pokvarjenosti bogataških elit, ki se zdi premalo poglobljen in kompleksen, vendar pa premore dovolj moči, da je gledalec venomer vpet v dogajanje. Door Mouse je prava poslastica za oboževalce klasičnih filmov noir, ki hkrati prinašajo dišave sodobnega.
