Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ameriška igralka Julia Louis-Dreyfus je širšemu občinstvu najbolj poznana po vlogi ekscentrične Elanie v kultni humoristični nanizanki Seinfeld in lahko bi rekli, da večina gledalcev še danes, skoraj četrt stoletja po zaključku omenjenega sitcoma, v igralki še vedno vidi tisto prikupno nevrotičarko iz 90. let. S tega vidika njen najnovejši celovečerec, fantazijska drama Tuesday, pozitivno šokira: Louis-Dreyfusova namreč postreže s svojo daleč najbolj kompleksno, čustveno intenzivno in ganljivo predstavo v karieri, ki bi jo morala uvrstiti med resnejše kandidatke za številne filmske nagrade, med drugim tudi oskarja. Režijski prvenec Daine O. Pusić se sicer dotika pogosto obravnavane tematike soočanja z izgubo bližnjega in mučnega procesa žalovanja, vendar pri tem ubere popolnoma svež in provokativen pristop, saj med drugim razkrije brutalno iskrena občutja človeka, ki je razklan med življenje in smrtjo, zanikanjem in sprejemanjem ter odpuščanjem in krivdo. Osrednji junakinji filma sta Zora (Louis-Dreyfus) in njena hudo bolna hčerka Tuesday, ki je večino dneva priklenjena na posteljo in naveličano čaka na svojo smrt. Ta pride v obliki velikanske papige, ki dvojico pošlje na meditativno potovanje skozi prostor in čas, kjer se morata soočiti z neizogibno (in kruto) resničnostjo njune situacije. Pusićeva z uporabo domiselne in bogate simbolike, ganljive glasbe in zasanjane atmosfere gledalcu odpre pogled v nadrealistično vesolje, ki ga bolj kot razum napajajo čustva, zato se zna zgoditi, da bo globoka metaforičnost zgodbe za nekatere gledalce prevelik zalogaj. Na srečo film občasno prekine resnobnost s prefinjenim humorjem, ki pa nikoli ne izniči dramatičnega naboja ganljive zgodbe. Tuesday je specifičen film za specifično občinstvo, a tisti, ki ga bodo sprejeli z odprtimi rokami, se bodo na koncu veselili pristne čustvene katarze.

Naključna srečanja popolnih neznancev, ki se na koncu spremenijo v poučno (in čustveno) izkušnjo so precej pogosti motivi v filmih, katerih sporočilo je opomniti na male dogodke v naših življenjih, ki lahko prinesejo nek manjši preobrat v naših razmišljanjih. Drama Daddio, režijski prvenec Christy Hall, v to situacijo postavi neimenovano mlado dekle (Dakota Johnson), ki jo na letališču pobere taksist Clark (Sean Penn), dvojica pa se med dolgo vožnjo proti njenem domu zaplete v pogovor, ki služi kot boleča retrospektiva njunih življenj z mnogimi čustvnimi primanjkljaji in travmami. Hallova, ki je film tudi spisala, se drži formule Jarmuschove mojstrovine Night on Earth in kultne drame Locke s Tomom Hardyjem v glavni vlogi; dogajanje omeji na taksi in dialoge med glavnima likoma, več od tega pa film niti ne potrebuje. S prefinjeno počasnim tempom, skrbno izbrano melanholično glasbo, odlično spisanimi dialogi ter izvrstnima igralskima predstava tako Johnsonove kot Penna (za slednjega bi si celo upali trditi, da postreže s svojo daleč najbolj ganljivo predstavo v karieri) film potegne gledalca v majhen, vendar čustveno razburkan svet, ki na koncu poti morebiti ne bo prinesel velikih odgovorov, kar pa tudi ni njegov namen. Daddio je film brez klimaksa, sasj ga sploh ne potrebuje; je topla minimalistična drama o odnosih, sprejemanju sebe ter iskanju nečesa, kar bi zakrpalo naše globoko potlačene čustvene rane, dotakne pa se tudi bolj občutljivih tematik kot je žensko iskanje očetovske figure v moških partnerjih. Obilica tem bi lahko povzročila zmedo, toda Hallova uspe vse elemente zapakirati v iskreno in duhovito meditacijo, ki bo ostala z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice. Daddio je brez kančka dvoma ena od najbolj emocionalnih filmskih izkušenj letošnjega leta.