Tartinijev ključ (2024)

Rating: 4 out of 10.

Mladinska pustolovska kriminalka Tartinijev ključ, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana Romana Kukoviča, se ponaša z grenkim dejstvom, da gre za zadnji celovečerec priljubljenega režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja pred njegovo prezgodnjo smrtjo decembra 2024. Občudovanja vredno je, da je Anžlovar navkljub zahrbtni bolezni še vedno imel dovolj ustvarjalne energije in zanosa, da je domačemu občinstvu dostavil svoj labodji spev in s tem dokazal svojo plemenito ljubezen do filma. Film, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot mladinsko različico napetega zarotniškega trilerja Da Vincijeva šifa, spremlja tri najstnike, ki med počitnicami v Piranu po naključju začnejo slediti seriji ugank, ki so tesno povezane s srednjeveškimi skrivnostmi tega pomorskega mesta, pri tem pa si na glavo nakopljejo tudi kriminalce, ki so na lovu za skritim zakladom. Tartinijev ključ je zanimiv film, ki ambiciozno kombinira najstniško pustolovščino, zarotniški triler in poučno lekcijo o bogati zgodovini Pirana, vendar pa je končni rezultat preveč duhomoren, nedodelan in na trenutke sila površno narejen film. Po tehnični plati mu sicer ni mogoče veliko očitati; Anžlovarjeva značilna dinamična montaža, dobro izkoriščene lokacije Pirana in razposajena pustolovska atmosfera služijo svojemu namenu, obenem pa je treba pohvaliti tudi nekatere igralske predstave (Maks Kerševan, Jurij Drevenšek). Kjer film popolnoma pogrne, je na ravni vsebine; zgodba je polna lukenj in nesmiselnih zapletov, liki so bodisi stereotipni bodisi karikaturni, dialogi preveč razlagalni in premalo življenjski, od vsega pa še najbolj bodejo v oči naravnost amaterske predstave nekaterih poklicnih igralcev (Tanja Ribič je daleč najbolj obupna), kar daje vtis, da je film nastajal povsem brez fokusa oz. jasne orientacije. Kot že rečeno; če je Tartinijev ključ pomagal Anžlovarju, da je odmislil bolezen in se v zadnjih mesecih svojega življenja posvečal filmu, je to nedvomno pohvale vredno. Žal pa smo pri vsakem filmu prisotni tudi gledalci in tokrat bi si zaslužili bistveno boljši izdelek.

Honey Bunch (2025)

Rating: 8 out of 10.

Honey Bunch je film, ki ga v današnji ponudbi pošteno pogrešamo; hibrid črne komedije, telesne grozljivke in tragedije je hkrati zalo tvegan kot tudi posrečen eksperiment, ki pri gledalcu z enako prepričljivostjo obudi tako občutja huronskega smeha kot tudi šokantne groze. Film kanadskih režiserjev Madeleine Sims-Fewer in Dustyja Mancinellija sledi zakoncema Diani in Homerju, ki preživljata težke čase; zaradi hude prometne nesreče je Dianin spomin v popolnem razsulu, zato jo Homer odpelje v zasebno kliniko, ki izvaja eksperimentalen program, ki bi ji pomagal povrniti spomin. Dianino zdravljenje se sprva izkaže za uspešno, vendar pa je ob sestavljanju spominov priča strašljivim halucinacijam, ki postopoma razkrijejo grozljivo skrivnost, ki tiči za zidovi klinike. Honey Bunch je film, ki ne bo povšeči vsakemu gledalcu, še posebej zaradi specifičnega smisla za humor, ki se ne boji spogledovati z grotesknostjo ter čudaške, skoraj surrealne atmosfere, ki sicer zelo pristaja čudaški zgodbi. Sims-Fewerjeva in Mancinelli izvrstno lovita ravnotežje med komičnim in srhljivim, pri tem pa se poslužujeta čudaških dialogov in domiselne uporabe sentimentalne glasbe, ki deluje v popolnem kontrastu z grozo, kateri so liki (in gledalci) priča. Zgodba sicer nima sicer zgolj namena šokirati, ampak tudi izluščiti močan družben komentar o človekovi vešči fascinaciji nad tem, da bi prevzel “frankensteinovsko” vlogo ustvarjalca življenj, ki pa zavoljo krutih naravnih zakonov pogosto vodi v tragedijo. Edino, kar bi filmu lahko objektivno očitali, je njegova dolžina skoraj dveh ur, ki ni povsem upravičena in predvsem v zadnji tretjini vodi v ponavljanje motivov in raztegovanje dogajanja. Navkljub temu je Honey Bunch zelo domiselna komična grozljivka, ki bo zadovoljila zahtevnejše okuse.