Psihološka grozljivka The Beldham ne potrebuje dolgo časa, da pri gledalcu zbudi interes; že v uvodnem zastrašujočem prizoru namreč spremljamo skrivnostno žensko postavo z vranjo masko, ki ugrabi jokajočega dojenčka. Režijski prvenec Angele Gulner se opira na “resnično” starodavno legendo o čarovnici, ki se hrani z novorojenčki, vanjo pa vnese tudi večno aktualno problematiko poporodne depresije, s katero se sooča vse več mladih mamic. Glavna junakinja filma je Harper, mama samohranilka, ki se s svojo hčerkico vrne v hiše odtujene matere Sadie (veteranka Patricia Heaton), ki sedaj živi s svojim novim partnerjem (prav tako igralski veteran Corbin Bernsen) in mlado pomočnico. Tekom bivanja v hiši se Harper, ki ima izredno zaščitniške materinske nagone, začne soočati z nevidno nevarnostjo, ki ogroža predvsem njenega otroka, strah pa jo kmalu pahne v stanje nerazsodnosti. The Beldham je povsem kompetentno narejena grozljivka, ki se dotika žal še vedno zamolčane teme bremen, ki jih prinaša materinstvo na domiseln in provokativen način, kjer ni povsem jasno, če mati predstavlja pozitiven ali negativen lik, Gulnerjeva pa se pogosto zateka k minimalizmu in dvoumnosti zgodbe, ki jo poganja tudi izvrstna igralska zasedba (poleg Heatonove velja omeniti tudi zavzeto osrednjo predstavo Katie Parker) in večplastni simbolizem. Zaradi temačne atmosfere in izrazitega psihološkega naboja mnogi film primerjajo z mojstrovino The Babadook, vendar pa žal The Beldham ni tako strašljiv film kot sprva obeta; režiserka občasno postreže s kakšnim napetim prizorom, vendar pa se povečini osredotoča na človeško dramo, s čimer ni seveda nič narobe, toda glede an obetavno premiso bi pričakovali bolj zastrašujoč in provokativen film. The Beldham je tako film, ki mu manjka nekaj več drznosti, da bi štrlel iz povprečja, vendar je še vedno več kot vreden vsaj enkratnega ogleda.

Kadar je govora o najboljših filmih, posnetih po računalniških igrah, lahko med resnejše kandidate uvrstimo kronično podcenjeno nadnaravno grozljivko Silent Hill iz leta 2006 v režiji Christopha Gansa, ki je zgradila močan most med grotesknim in surrealnim duhom kultne serije psiholoških srhljivih iger ter sprememb, ki jih je pri filmskih adaptacijah treba vzeti v zakup. Ravno zato so bila pričakovanja ob najavi novega Gansovega celovečerca o zloveščem mestu duhov Silent Hill nekoliko višja kot pri ostalih filmih, posnetih po igrah, delno tudi zato, ker je Return to Silent Hill navdihnjena po drugem delu v franšizi Silent Hill 2, ki jo oboževalci čislajo kot najbolj strašljivo in psihološko kompleksno igro vseh časov. Film vsaj okvirno sledi zgodbi omenjene igre; slikar James Sunderland (Jeremy Irvine) prejmepismo svoje izgubljene simpatije Mary, ki naj bi ga čakala v skrivnostnem mestu Silent Hill, vendar mu ob prihodu kmalu postane jasno, da mesto čuva grozljivo spoznanje o njegovi preteklosti. S filmom Return to Silent Hill Gans znova dokaže, da razume duh iger in njihovo prav posebno atmosfero uspešno preslika tudi v filmsko obliko; prepričljiv videz ikoničnih pošasti, izpiljena surrealna vizualna podoba, melanholična glasba in privlačen miks grotesknosti in telesne groze uspejo gledalca brez težav potegniti v vzdušno nočno moro, kjer so pogosto srhljive podobe pomembnejše od vsebine. Filmu se bistveno bolj zatakne pri občasno pretiranem zatekanju k posebnim učinkom, ki zaradi relativno nizkega proračuna niso ravno impresivni, verjetno največja težava pa so zgodba in njeni liki, ki bi si zaslužili bistveno več poglobljenosti in kompleksnosti, še posebej glede na izvorni material. Velja še omeniti, da se film drži sprememb, ki so bile vzpostavljene v filmu iz leta 2006, zatorej bodo tisti gledalci, ki jim ta pristop ni že v prvo odgovarjal, tudi tu našli veliko razlogov za pritoževanja. A navkljub vsem zdrsom in nepopolnosti je Return to Silent Hill presenetljivo solidna rekonstrukcija kultne računalniške igre.